|
Ati3 -> Ali obstaja sploh še upanje (29.2.2008 16:43:17)
|
Pozdravljeni,
na tem forumu prvič odpiram temo. Večkrat sem ga prebiral, pa nisem nikoli našel časa da bi se vklučil v pogovor. Sedaj ko pa mi teče voda v grlo in več ne vem kako dalje, sedaj pa sem si našel oz. moral napisati in prositi vašo skupnost za pomoč. No ja tema je zelo delikatna in zgodba je zelo dolga zato bom kar pričel.
Najbolje da začnem spredaj in potem zaključim na koncu.
V tem trenutku sem še poročen, čeravno je moja žena vložila ločitev. Sedaj moram jaz napisati pritožbo in bla,bla. To sploh nima veze, vezo ima samo to da bi rad rešil svoj zakon. Aja pa da takoj razčistimo, krivec za ločitev sem JAZ. Razlogov je zelo veliko kot so laži, nezaupanje, moja lenoba, moja neresnost in še bi lahko našteval. Bistvo vsega pa je, da sem sedaj ko se mi to dogaja tudi spoznal. Najin zakon ima veliko vzponov in padcev. No ja v zadnjem času še samo padec brez vzpona. Moja žena mi je v najini zvezi že velikokrat ponudila ponovno možnost, saj ne da je ne bi izkoristil, ampak kaj ko sem spet za*****.
V tem trenutku živiva še z ženo skupaj v hiši, noben nima kam iti, in čakava na 10.3 ko imava na socialnem razgovor.
Jaz sedaj vsaj poskušam še kaj rešiti pa me žena enostavno blokira z vzhičenim odgovorom ali pa celo brez odgovora.
Enostavno ne pridem z besedami do nje. Saj jo razumem da je takšna, ampak po drugi strani mi pravi da me še ima vedno rada, seveda jaz jo božansko ljubim, po drugi strani pa me ignorira, še hujše, začela je iskati drugega.[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley19.gif[/image]
Najhuje pri vsem tem pa je da imava dva otroka. Ena hčerka je stara 4,5 let druga pa , držite se, skoraj 2 meseca. Ja dva meseca in midva z ženo se še samo prepirava.
Moram pa priznati, da v teh dveh mesecih misem bil skoraj nič doma. Ženo sem pustil z obema otrokoma doma samo. Nisem ji kaj veliko pomagal, bolj sem se poglobil v delo in na nek način poskušal skriti moj strah, strah pred boleznijo otroka, čeravno nam je dr. povedala da je otrok popolnoma zdrav. Ne morem iz kože, še vedno imam strah da je kaj narobe, saj morate me tudi razmeti da nama je z ženo ena hčerka umrla (ne spraševat zakaj, bila je zeeeelo bolana).
Sedaj ko to pišem sploh ne vem kaj naj pričakujem od vas. Saj nimam nobenega konkretnega vprašanja. To je samo še ena žalostna zgodba katera se še ni zaključila. Saj v tej zgodbi je še veliko za povedat ampak to mogoče v naslednjem odgovoru.
To da pravijo da sta za prepir vedno kriva dva to pa vam iz lastnih izkošenj povem da ne drži. V mojem primeru sem kriv samo JAZ in noben drugi.
Svojo ženo ljubim, obožujem, občudujem je osmi svetovni čudež (vsaj za mene) amapak kaj ko tega ne vem izkoristiti. V primeru da da ima kdo bilokakršno podobno izkušnjo bi ga prosil za kakšen mali nasvet. Mogoče mi bo v pomoč drugače pa vsaj v uteho.
Lep pozdrav
Ati3
|
|
|
|