|
RE: Pozornost, pozornost, pozornost 14.2.2008 8:29:56
|
|
|
|
sanosan
|
Cuma, tako kot si napisala glede sistema izmenjave, si jaz predstavljam, da so večinoma to stvari, ki jih starš naredi za starejšega otroka (previjanje, priprava hrane, oblačenje,...). Pri nas je razlika 25 mesecev (starejši je star 2 leti in 5 mesecev, mlajša pa 4mesece) in tako kot pri vas, je zanimanje počasi upadlo. Na začetku je bilo vse novo, vsako previjanje je bilo zanimivo, moral je pomagat, pa jo božat, pa jo lupčkat,... Ko pa je ugotovil, da je vsako previjanje enako, ga to zdaj ne zanima več. Isto je z ostalimi opravili, ki se vrtijo okoli . To je po moje normalno za vsakega malčka, saj je pri igračah isto, prvi dan in še mogoče drugi dan je nova igrača zakon, potem pa jo najdeš na dnu koša z igračami. Mi2 ga ne silima k nobenim opravilom, vse je zelo spontano. Včasih, ko dojim, mi reče, da naj jo dam v ležalnik, ker bi on rad bral knjigico, pa mu lepo razložim, da sedaj je in ko se bo najedla, boma prebrala knjigico. Včasih pa si sam izbere, kdo bo z njim kaj počel. Je pa v vrtcu, tako da sem sama z obema čez teden samo kakšno urco, da se ati vrne iz službe in mogoče kako delovno soboto. Takrat, ko pa smo skupaj, pa je tako, da tisti, ki se ukvarja z malo, jo tudi previje, jaz jo nahranim ( saj ati tega ne more), tisti, ki je bližje starejšemu, pa njega porihta. Čez vikend ima ati prek kuhinjo, čez teden pa jaz. Takrat, ko starejša zahteva, da starš z odide iz sobe, ji razložita, da boste skupaj v istem prostoru in če začne s trmo, jo ignoriraj. Glede igračk pa jo probaj povabit, da sama pokaže kako igračo in ji pove kaj to je. Drugače pa ji reči, da si bo sestrica samo pogledala igračko in ji bo vrnila. Če bo trmarila, jo spet ignoriraj. Poskusi ji omejit možnost prisvajanja starša. Mislim, da je smiselno razmislit o tem koliko dopuščamo otroku, da uveljavlja svojo voljo, ker če si vse določa sam, to verjetno dolgoročno ni dobro. Verjetno pa je pri vas podobna situacija kot pri nas in se mi to ne zdi ravno napačno. Otroku moramo dati vedeti, da se je družinska situacija spremenila, da ni več sam, da ima sestrico ali bratca in da ga ta ne ogroža. Potrebno ga je naučiti tudi potrpljenja, kar pa seveda ne gre takoj. Pozornost staršev se mora deliti med oba otroka. Pomembno je tudi to, da pri starejšem vzdržujemo rutino, ki je bila pred prihodom še naprej. Pri nas je to zvečer odhod v posteljo ob približno isti uri in z istim načinom uspavanja kot prej, zjutraj vsajanje in to da ga mami pripravi za vrtec, dopoldanski spanec čez vikend,... To je moje mnenje in nekaj predlogov, upam da bodo pomagali. lp
|
|
|