Kako si pomagati, kako reagirat? (Polna verzija)

Forum >> [Partnerstvo] >> Družina in partnerski odnosi



Sporočilo

Pikabu -> Kako si pomagati, kako reagirat? (2.2.2008 20:43:47)

Malo sem brala danes te tragične zgodbe, o malčku, pa od mike očetu, kaj se mu je zgodilo, pa še kaj in sem se zamislila. Sama sem imela preteklo leto zelo težko, bilo je leto smrti, bolezni in izgub. Moram priznati, da me je hudo zadelo in da sem prišla do točke, ko nisem vedela, kako naprej. Zdaj sem se spravila k sebi, zdaj sem se umirla, sprejela stvari take kot so. Se pa sprašujem, kako naprej. Dejstvo je, da so smrti naših bližnjih del nas in da se temu pač ne moremo izogniti. Kako si takrat pomagati, da lahko prebrodiš bolečino, kaj narediti, da je stvari lažje sprejeti, ker spremeniti tako ali tako ne moreč nič? Če ni preveč osebno, bi bila vesela izkušnje kakšne/ga, ki je izgubil/a starše, partnerja, otroka? Kako ste se soočali s tem, kaj ste naredili, da se vam ni zmešalo, kot radi rečemo? Pri meni ne gre zdaj zato, da bi se vnaprej bala tega in hotela kaj načrtovati, kako bo, samo ko te kaj takega zadane, je težko pravilno reagirati, zato sprašujem, da že če pride do tega, da je znosnejše za vse.



Anonimen -> RE: Kako si pomagati, kako reagirat? (2.2.2008 20:48:17)

Ti ne znam nič pametnega povedat.
Ko je meni umrl oče, hitro za njim mami zbolela za rakom, pol pa še teta ki je bila moja druga mami umrla.....se mi je mal frkljalo.
Ker se nism hotla soočit s vsem tem, sm vse zadrževala v sebi.....pol je pa počlo. Sem po pravici rabla ene 2-3 leta da sm spet stara jaz.
Pomagat mi pa takrat ni mogel nihče, ker nisem nikomur blizu pustila.



Pikabu -> RE: Kako si pomagati, kako reagirat? (2.2.2008 20:50:33)

Evo, to delam jaz isto. Lani, ko se je vse to dogajalo, sem navzven vse dobro prenašala. Ko se je pa nabralo, je pa počilo. In samo da imam občutek, da je nekdo kaj bolan, pomislim na najhuše in zganjam paniko. Pa saj vem, da ne smem misliti na najhujše, samo ko imaš določene izkušnje, je včasih težko ostati pozitiven.



Anonimen -> RE: Kako si pomagati, kako reagirat? (2.2.2008 20:55:58)

Draga moja Pikabu,

jokaj! Daj bolečino iz sebe, na način, ki te je blizu. Ni pomembna okolica. Govori. O sebi in o svojih težavah osebam, ki so ti blizu. Piši dnevnik. Izlij svoje misli. S tem se zjasnijo. Pomagala mi je tudi knjiga "Življenje je tvoje!"(L.L.Hay). Zapisuj spomine. Morda se sliši čudno, vendar je tako lažje, ko daš iz sebe. Zapisuj, ne tipkaj- s klasičnim pisanjem izliješ srce. Včasih nisem prespala tudi cele noči- pa je vrjetno tudi to koristilo. Razbijala sem si misli z besedo "zakaj?". Pa nisem našla odgovora. Ne zadržuj trpljenja v sebi. Dovoli si biti ljubljena. Povej družini, kaj prestajaš, da bodo razumeli, kaj prestajaš. Tako bo lažje.

Lahko pišeš tudi na moj ZS- lahko ti stojim ob strani.

[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley31.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley31.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley31.gif[/image]

aspirinčica




Anonimen -> RE: Kako si pomagati, kako reagirat? (2.2.2008 21:00:38)

Aspirinčica, to je super da lahko daš ven iz sebe.
Jaz vem da nisem mogla. Ker sem bila tako jezna na cel svet, da se včasih nism upala ven ker sem se bala da bom komu kaj naredila. V bistvu nisem bila žalostna, da bi rabila jokat. Bila sem samo jezna. Jokala pa nisem niti enkrat. Meni je pol k je vse butlno vn, pomagal edin to da sm šla v gozd, se zdrla, sprot pa še kkšno nič krivo drevo brclna. Jokat pa nism mogla. In še zdej 4 leta za tem, ne morem.



Anonimen -> RE: Kako si pomagati, kako reagirat? (2.2.2008 21:01:04)

Hmm težko vprašanje je to.Je pa odvisno od vsakega posameznika kako prenaša,kakšna so čustva do osebe katero izgubiš.....

Npr.jaz sem izgubila nekoga nima veze zdaj koga in po resnici povedano v meni se je trgalo.Mene je trgalo na pol.Nisem mogla ne jest ne spat ne dihat.Zapadla v težko depresijo hotla nardit konec vsemu....ne morem opisat z besedami kaj se je dogajalo....dobesedno te žre kot,da umiraš...ne vidiš ničesar ne,da bi še slišal druge...jočeš,kričiš,jezen si sam nase.....najtežje je vsaj meni je bilo prvo leto...drugo je že mal bolje....ampak jaz si nisem mogla,vedela sama pomagat meni je pomagal strokovnjak,ki sem mu dandanes hvaležna,da mi je drugače bi končala kot ona v drugi temi....
Pozabiš nikoli ampak res nikoli dokončno ne preboliš nikdar ampak samo omiliš vse skupaj.Spomini ostanejo za večno.
Od tega je že uh zelo dolgo pa še včasih se vrača vse skupaj v sanje,nočne more.....



Anonimen -> RE: Kako si pomagati, kako reagirat? (2.2.2008 21:04:51)

In vem,da od tle izhaja moje nenormalno menjanje počutja.Ker si še zdaj ne morem priznat in se sprijaznit z situacijo,ki je bila.Še zdaj me zagrabi včasih tisti krčevit jok,ko bi najraje nekam stekla udarila z glavo v zid....ampak jok pomaga verjemi..ko se zjočeš je boljše.



Pikabu -> RE: Kako si pomagati, kako reagirat? (2.2.2008 21:06:03)

Aspirinčica, hvala. [sm=smiley31.gif][sm=smiley31.gif][sm=smiley31.gif]

Saj jaz se sedaj dobro počutim, sprašujem se le, kako naj v prihodnosti reagiram, da se mi to ne ponovi.

Drugače se mi je pa zgodilo to, da ne morem več jokati. Včasih sem bila "dežurna cmera". Res, jokala sem za vsako najmanjšo stvar. Ravno to sem oapzila pri sebi. Dokler sem lahko jokala, sem bila v redu, potem sem pa naenkrat ugotovila, da ne morem več jokati, je pa vse tako počilo ven. Sem se hotela zjokati, pa enostavno ni šlo. Pojma nimam, kaj se je zgodilo z mano. Drugače pa sem človek, ki se veliko pogovarja, ki išče družbo, ki piše, ki dela skoraj vse, kar si aspirinčica napisala. Pa res imam zlatega moža, ki mi je stal ob strani, zaradi njega mi je uspelo vse premagati, njegova ljubezen je tako močna, da je dala tudi meni nove energije, novega pozitivnega razmišljanja.

Tokrat me zanima tako bolj na splošno, kako se drugi ljudje spopadajo s tem. Kako preživijo take grozote....



Pikabu -> RE: Kako si pomagati, kako reagirat? (2.2.2008 21:07:58)

Jelica, žal mi je za tvojo izkušnjo. [sm=smiley31.gif] Res je pozabiš nikoli. Umetnost je, da se naučiš živeti s tem, s to bolečino.



Anonimen -> RE: Kako si pomagati, kako reagirat? (2.2.2008 21:10:13)

Kako si takrat pomagati, da lahko prebrodiš bolečino, kaj narediti, da je stvari lažje sprejeti, ker spremeniti tako ali tako ne moreč nič?


Pomagas si lahko zdaj, preden kaj pride...preberi kaksno knjigo, pojdi v naravo in si kdaj zastavi vprasanje, kaj je smisel zivljenja.

Ceprav je v bistvu najvec, kar lahko naredis to, da zdaj ljubece zivis z ljudmi, ki jih imas rada. In da ves, da niso nekdo, ki pripada tebi kot mati, oce, sestra, prijatelj, ampak da so zivljenje samo. Ne vem, ne znam ti cisto dobro povedat.



Anonimen -> RE: Kako si pomagati, kako reagirat? (2.2.2008 21:10:48)

Ja Pikabu naučiti se moraš živeti s tem čeprav ti še pride včasih v sanje.



Anonimen -> RE: Kako si pomagati, kako reagirat? (2.2.2008 21:11:39)

Umetnost je, da se naučiš živeti s tem, s to bolečino.


Ni potrebno ziveti z bolecino.

Sprejmi zivljenje taksno kot je in sprejela bos tudi smrt oz. izgubo.



Pikabu -> RE: Kako si pomagati, kako reagirat? (2.2.2008 21:14:25)

IZVIRNO SPOROČILO: Jelica36

Ja Pikabu naučiti se moraš živeti s tem čeprav ti še pride včasih v sanje.


Meni so rekli, da je to dobro, če ti pride v sanje, da tako lažje prenesemo. Da bi bilo huje, če bi se to dogajalo čez dan, ker bi prišlo do kolapsa telesa. Menda je dober znak, če se v sanjah to predelava. Jaz tudi ogromno sanjam, včasih se zbudim prav utrujena od sanj, pa se niti ne spomnim, kaj sem sanjala, ampak pravijo, da je to dobro. [sm=zmeden.gif] Bom povedala čez čas, meni so trenutno te sanje tudi odveč.



Pikabu -> RE: Kako si pomagati, kako reagirat? (2.2.2008 21:17:12)

IZVIRNO SPOROČILO: Mič RR
Ni potrebno ziveti z bolecino.

Sprejmi zivljenje taksno kot je in sprejela bos tudi smrt oz. izgubo.


To se trudim. Včasih se zamislim, pa si rečem, kaj mi je hudo, saj njemu je zdaj dobro, on uživa, rešen je trpeljenja, rešen je bolečin, ampak vseeno ostane tisti: ampak.... Je pa res, da se po teh tragedij veliko bolj zavedam, kako dragocen je vsak trenutek, ki ga preživim s svojimi najdražjimi in da si zavestno pišem stvari, občutke v spomin, da bi znala iz tega živeti, ko bo ta nit pretrgana.



Anonimen -> RE: Kako si pomagati, kako reagirat? (2.2.2008 21:18:00)

IZVIRNO SPOROČILO: Pikabu

ampak vseeno ostane tisti: ampak....



.....ampak...kaj?



Anonimen -> RE: Kako si pomagati, kako reagirat? (2.2.2008 21:18:48)

Vsaka minuta vsaka sekunda je dragocena z nekom koga imaš rad.

Ampak to spoznaš šele takrat,ko ga izgubiš.[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley19.gif[/image]



Anonimen -> RE: Kako si pomagati, kako reagirat? (2.2.2008 21:25:13)

Še moja zgodba, če lahko [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]

Meni je pred leti umrl partner s katerim sva živela skupaj.Ubil se je na smučanju.Ko se je nesreča zgodila sem bila odsotna.Kolegica me je poklicala, da mi pove kaj se je zgodilo.Ko sem novico izvedela sem nekaj dni hodila kot v transu.Nisem čutila nič, niti bolečine.Bila sem otopela.
Mrtvega nisem videla, ker mi niso pustili, zato mi je še danes žal.Po 2-3 tednih je prišlo vse za menoj.
Kadar je zazvonil telefon sem mislila, da on kliče.Ko sem se peljala v avtu sem v nasprotnem avtomobilu videla njega.Imela sem privide in prisluhe.Prav slišala sem ga. Da ne govorim o sanjah.Vsako noč sem imela žive sanje, tako, da zjutraj nisem vedela ali se je res zgodilo, ali pa sem sanjala.Še danes po tolikih letih pride v sanje.Takrat mu prižgem svečko in se pogovarjam z njim.



Pikabu -> RE: Kako si pomagati, kako reagirat? (2.2.2008 21:25:50)

IZVIRNO SPOROČILO: Mič RR
.....ampak...kaj?


... ampak ni ga več, nikoli več ga ne bo....



Pikabu -> RE: Kako si pomagati, kako reagirat? (2.2.2008 21:43:05)

kind lady, hvala ti za tvojo zgodbo. Hudo mi je, da si morala dati tako težko preizkušnjo čez. [sm=rozica.gif] Želim ti veliko poguma še naprej. [sm=smiley31.gif]



Anonimen -> RE: Kako si pomagati, kako reagirat? (2.2.2008 21:43:39)

Hvala.[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]



silvya -> RE: Kako si pomagati, kako reagirat? (2.2.2008 21:58:05)

Pred 15 imi leti sem izgubila brata, lani mojo punčko. Kako si pomagati še sama ne vem kako mi je uspelo ob vsem tem ostati "normalna". Prve dni sem samo jokala, nato čedalje manj. Ja, tudi jezna sem bila in sem do neke mere še sedaj. Jezna na sebe, ker nisem zahtevala tega kar mi je govorilo srce, ker sem se pustila odpraviti z besedami, da je vse vredu, pa ni bilo. Ker bi v nasprotnem primeru skoraj za gotovo bilo vse vredu, če pa ne, bi vsaj vedela, da sem naredila vse, da se to ne bi zgodilo.
Mi pa je prva izkušnja z izgubo verjetno dala toliko moči, da sem se lažje pobrala, da v svojo žalost nisem potegnila tudi svojih otrok. Ponosna sem na to, da živita čisto normalno, tako kot če se nam tole ne bi zgodilo. Trenutek ki je odločil o tem pa je bil, ko sem dobila obisk in me je sorodnica pričela tolažit je hčerka izjavila: "Saj ima mama še naju."  To me je spomnilo na to kako sem se jaz počutla v vlogi sestre, ki je izgubila brata, v vlogi hčerke žalujočih staršev.
V glavnem, ko mi je najtežje se umaknem in zjočem. Včasih pa sem tako žalostna da ne morem jokat. Takrat ponavadi iz mene nihče ne spravi  niti ene besede.  Pa to mine. Mož ve, da je tako in me  takrat samo objame. 
Sem še ena, ki ima zlatega moža, ki me v najhujših trenutkih ni zapustil. Tako vem, da se lahko vedno naslonim na njegovo ramo. Enako jaz ponujam njemu.
In ja, spomini ostanejo za vedno. Z leti postanejo le manj boleči.



Anonimen -> RE: Kako si pomagati, kako reagirat? (2.2.2008 21:59:36)

[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley31.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley31.gif[/image]



silvya -> RE: Kako si pomagati, kako reagirat? (2.2.2008 22:09:22)

kind lady hudo kar se ti je zgodilo. [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley13.gif[/image]  [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/rozica.gif[/image]

Včasih se vprašam, zakaj nas nekatere življenje tako tepe.



Pikabu -> RE: Kako si pomagati, kako reagirat? (2.2.2008 22:12:57)

silvya, tudi tebi hvala in veliko poguma še naprej. [sm=smiley31.gif][sm=smiley31.gif][sm=smiley31.gif]

Meni se je po spalvu podobno zgodilo. Prve par dni se sploh nisem mogla ukvarjati z večjima, samo pestovala sem žalost za tretjim otročkom, potem sem pa spoznala, da jima delam krivico, da tretjega otročka ne morem dobiti nazaj, onadva sta pa tukaj zdaj. In je šlo lažje naprej. Pri tem sta pa veliko onadva pomagala, da sem sprejela izgubo in bolečino.



Gina -> RE: Kako si pomagati, kako reagirat? (2.2.2008 22:23:37)

Ko je meni umrla mami, sem to doživljala najprej podobno kot kind lady. Vsak telefon sem mislila, da je ona, vsak ki je pozvonil na vratih, bo ona, vsak avto je bil njen, sanjalo se mi je o njej, jokala sem in jokala, hudo zbolela, tako zelo veliko izgubo sem čutila, tako velika krivica se mi je zdela. Potem pa sem se spomnila nje, kaj bi ona hotela. Ona je vedno govorila, da moram misliti nase, da moram biti srečna sama s sabo, da si srečo naredimo sami. Strašno en pozitivističen človek je bila. Karkoli že sem naredila, mi je odzvanjalo v glavi, kaj bi ona rekla. In sčasoma je to postalo del mene. Živela je naprej v meni in še živi. Vendar to ni bilo tisto, zaradi česar sem se jaz nehala smiliti sama sebi. Glavni razlog je drugje...

Razumsko je vsakemu od nas jasno, da tistemu, ki umre, ni popolnoma nič hudega. Če nismo verni, verjamemo, da mu ni nič hudega, da ga preprosto zgolj ni več. če smo verni, verjamemo še nekaj lepšega, da mu je lepše kot nam. In iz tega sledi, da je egoizem prve vrste zahtevat, da mora nekdo biti z nami ta hip. V bistvu nam je žal za tisto, kar smo mi zgubili, ker nimamo več uslug, radosti, ki nam jih je ta človek nudil. Ni nam žal zaradi njega, saj pravim, da mu ni več nič hudega. Žal nam je zaradi nas. Egoizem pač. In ne, nisem hotela biti tolk ego, ker ta ego mi čisto nič ne pomaga. škodi mi. zaradi njega, ega in zaradi zahtevanja nekoga, ki ga več ni in njegovih uslug sem slabe volje, če se sebi smilim. Torej mi ego slabo dene. Boljše zame, da nisem tolk ego in ne zahtevam nemogočega, da sprejmem tisto, kakor pač že je. Torej če po pravici povem, pridejo trenutki  v življenju, ko se tudi razjokam, zadnjič sem se, ko sem njene pesmi, dnevnike brala, ampak tisto hitro mine, ker vem, da nisem pravzaprav tako zelo uboga, ker je ni. Sprejet je treba dejstvo, da človeka ni in da zato nismo glih ne vem kako hudi reveži. Da tudi brez tega človeka in vseh pričakovanj, ki smo ga imeli do njega, pravzaprav lahko normalno živimo. Ne smemo biti ego, zavedat se moramo, da nam je hudo zgolj zaradi sebe. Ja vidiš, to spoznanje pa mi je pomagalo v resnici fejst fejst.



Stran: [1] 2   Naslednja stran >   >>