RE: Kako si pomagati, kako reagirat? (Polna verzija)

Forum >> [Partnerstvo] >> Družina in partnerski odnosi



Sporočilo

Anonimen -> RE: Kako si pomagati, kako reagirat? (3.2.2008 2:10:12)

IZVIRNO SPOROČILO: Pikabu

IZVIRNO SPOROČILO: Mič RR
.....ampak...kaj?


... ampak ni ga več, nikoli več ga ne bo....


To je zaenkrat dejstvo, tega ne mores spremeniti. Lahko jokas, stresas jezo, lahko si depresivna, lahko je to konec zivljenja,....veliko moznosti imas, vecina od njih pa pomeni, da zivis na nek nacin tezko. Lahko pa tudi sprejmes, da je tako kot je. To je najtezje, a dolgorocno je to edini nacin, da zivis naprej. V bistvu je to povezano. Ali zacnes ziveti in bos pri tem sprejela tudi odhod, ali pa sprejmes odhod, ki ti bo spet prinesel zivljenje.

S smrtjo je tako kot z vremenom. Enostavno pride, pa ce hocemo ali ne. Lahko bezimo pred njim, na pocitnice, v tople kraje, a se vedno znova vracamo domov, kjer nas caka nase vreme. Lahko bezimo pred smrtjo, a nas bo vedno znova ujela in bolj kot bezimo, bolj nas lovi v svoje zanke. Zivljenje zna biti tezko, vendar na koncu ugotovimo, da je vse v ravnotezju. Toliko kot nam nalozi, nam tudi daje. Toliko zalosti kot lahko prenesemo, toliko nas caka tudi veselja. Prej kot sprejmemo, da je vse to sestavni del zivljenja, prej nam je lepo. Evo, pa sem mal zafilozofirala. Smrti se ne bojim, ne vem zakaj, ampak se je ze dolgo ne bojim. On nekega pogleda v nebo naprej :).



Teya*D. -> RE: Kako si pomagati, kako reagirat? (3.2.2008 11:50:48)

Ko mi je umrla babica se mi je zdelo, kot da me je povozil vlak.
Čeprav sem jokala je v meni bila neka praznina saj sem bila nanjo zelo navezana in ravno počitnice sem preživela pri njej, ko sem morala domov pa je umrla. pokazala mi je vse skrivnosti njenih receptov za peko peciva in takrat sem kot otrok bila navdušena, da mi je babi izdala takšno skrivnost. Še dolgo sem jokala in še danes, ko imam sama družino se spomnim in mi kar solze spolzijo po licu.  Nekaj časa se enostavno nisem mogla sprijaznit in ker so bila kosila ob sobotah pri njej sem bila pripravljena na odhod, ko sem se spomnila, da babice ni več sem se sesedla na kavč in začela jokati. Še leta za tem ob praznikih še vedno vonjam njeno pecivo, dobro hrano.... Predvsem pa pogrešam rojstnodnevne torte, ki so bile narejene predvsem z ljubeznijo. Kadar mi gre kaj narobe se prvo spomnim kakšen nasvet bi mi dala, kaj bi rekla, naredila. Da mi je lažje pa jokam, ker vem, da če bi držala v sebi bi me razneslo.  Vsem skupaj en [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley31.gif[/image]



Anonimen -> RE: Kako si pomagati, kako reagirat? (3.2.2008 14:28:21)

Ja tak občutek je,kot,da te pol manjka kot,da nimaš znotraj nič.Vse je prazno.....počutiš se kot bi bil najbolj zdrogiran.



Anonimen -> RE: Kako si pomagati, kako reagirat? (3.2.2008 14:30:41)

Ko je sodelavki umrla mama sem videla, kako je bila potrta. Pri 40 letih je izgubila mamo, ki ji je vedno stala ob strani. Veste kaj sem si mislila, ti si jo imela, stala ti je ob strani, še več, rada te je imela, bila si ljubljena. Kaj pa jaz? Žalujem za živečo materjo, ki to ni, ki me ne mara. Vem, da je hudo, ampak dajte, poskusite pomisliti, da vam je bil čas ob njih nekaj nepozabljivo lepega, nekaj, kar nekateri nikdar tega ne bomo doživeli. Kolikokrat kolegicam rečem, naj še namesto mene uživajo v stikih s starši, jaz ne morem, kajti oče mi je umrl, ko sem bila še majhna. Razumem pa, da je ta bolečina res grozna, saj ni minil dan, da ne bi jokala za njim, toliko bolj, ker sem pri materi našla samo trdo roko. Sicer pa, če nas imajo res te osebe rade, ki so odšle, želijo samo, da živimo življenje veselo in srečno. LP



Stran: <<   < Prejšnja stran  1 [2]