Misek
|
IZVIRNO SPOROČILO: Detece
Nisem zasledila, da bi Naja31 pisala o tem, da je njen reko, da želi da ona svojo dediščino piše na njega. In koliko sem razumela ji v tem času ko je bil pri njej tega ni omenil. V smeri to je moje in se tebe nič ne tiče je razmišljala Naja in mu to tudi povedala, za kar pa je lahko partner upravičeno prizadet. Njemu je partnerka dala jasno vedeti, kje so njene meje "ljubezni" in partnerstva. Ona je z njim pripravljena deliti vse (tudi otroke) razen premoženja (tukaj se pa ljubezen in zaupanje konča - ker če ni zaupanja.....) - in to je materializem, če si priznate ali ne. Strah vas je kaj bo s premoženjem od ločitvi, če do te pride (kar tudi v današnjem času do neke mere razumem), bojim se da nekatrih celo bolj kot to kaj bo z vašimi čustvi, vašimi skupnimi sanjami, z vašimi skupnimi otroci....
vem da se bo katera spet piknila v kak moj stavek ali dva, ampak jaz sem ne dam .
Izgleda, da se razpravljamo ali je kozarec na pol poln ali na pol prazen. Z dokazovanjem ni vedno tako jasno in cisto kakor zveni. Skratka, ce je partner vpisan kot solastnik, brez njega ne mores nic. In ce pride do tega, da se locujes, ne mores niti prodati, niti oddati, niti obnoviti stanovanja brez njega/nje, kljub temu, da ni imel vlozka v nepremicnini. Ce si lastnik, si enostavno lastnik in mnoge stvari so bolj jasne. Ni vedno v vprasanju locitev. Ko sva se z mojim mozem pogovarjala kako bova uredila te stvari, sva sklenila, da na nepremicninah ne bova imala solastnistva, pa ne zaradi locitve primarno, temvec tudi zato, ker se nekomu od nas lahko kaj zgodi. Tisti drugi pa lahko povsem drugace organizira svoje zivljenje, se znova poroci ali zacne z nekom ziveti. S tem nekom lahko ima tudi otroke. Naj zveni kolikor hoce materijalisticno, tisto kar sem jaz ustvarila, kar so ustvarili moji starsi ali stari starsi zelim, da pripada mojim otrokom. Partner je lahko eden ali drug. Moj otrok je vedno moj otrok. za otroke, ki bi jih moj moz lahko imel z drugo zensko, naj poskrbita ona dva, bre mene in tistega kar premorem. To ostane rezervirano za moje otroke.
Jutri te lahko kaj povozi in tvoj partner se cez nekaj let znova poroci. Ta zenska mogoce do tvojega otroka ne bo najbolj ljubeca in kaj hitro pride situacija, da je tvoja ljubezen in nematerijalizem do moza pustila tvojega otroka "na cesti", a sadove dela tvojih prednikov in tebe uzivata otroka, ki nista tvoja. Iskreno, ce zamislis taksno situacijo, bi ti bilo to ok?
Midva se nisva zmenila kaj kdo primese in kaj je na koga pisano zaradi loocitve, temvec zaradi tega, ker je zivljenje nepredvidljivo in ker imava otroka, za katerega zelim biti prepricana, da bo imel resena osnovna eksistencijalna vprasanja v zivljenju, posebej, ker mu to lahko omogocim, ne da bi se mu bilo treba cez leta mogoce z neko maceho razpravljal koliko mu pripada od nepremicnine, ki je bila moja, pa sem jo "delila oz. solastninila" z mozem, po njemu jo pa npr. deli naslednja zena in drugi otroci.
In pravzaprav zakaj nekar kar se pridobljeno iz povsem in samo mojega dela, denarja in dobicka potem v zakonski zvezi bilo pisano tudi na nekoga drugega? Da dokazem ljubezen? Kaj ima ljubezen z nepremicninami? To ni samo zavarovanje partnerja, da mu ne bo treba na cesto ce se kaj zgodi, to je zavarovanje otrok, da zaradi nepremisljenih potez ne bi ostali brez tistega kar bi lahko bilo njihovo. Ne vem ce me boste razumeli. Svojega moza imam izredno rada in mu tudi izjemno zaupam, vendar dobrobit najinega otroka je za mene pred njegovo ali mojo dobrobit. Karkoli se zgodi, moj moz je odrasla oseba in sposoben preziveti in urediti si zivljenje. Moj otrok je tisti, ki se vedno ni sposoben, niti ima moznosti, izkusenj itn, da poskrbi zase. Jaz kot njegova mama zelim, da bo ne glede na to kaj se zgodi, moj otrok priskrbljen (da ima svojo streho nad glavo...), neodvisno od tega, kako bi si moj moz urejal zivljenje v primeru, da se meni kaj zgodi.
Isto je ce se njemu kaj zgodi. Zakaj bi moralo nekaj kar je njegovega in je ustvaril pred zakonom z mano ali dobil od svojih prednikov, z njegovim otrokom deliti eventualni otroci, ki bi jih jaz lahko imela z nekom drugim?
Vse ostalo kar imava je skupno. Tocno vem koliko ima moj moz placo, on tocno ve koliko jaz zasluzim. Nimava posebnih racunov - vsak ima pooblastila na vsakem racunu, ne glede na to kdo je nosilec racuna. Ko sva bila se sveze porocena, sva kupila garazo. Denar je sel iz mojega privarcevanega denarja. Moj moz je bil tisti, ki je rekel, da meni, da mora biti garaza pisana izkljucno na mene, saj vemo kateri denar je to. Denar, ki ga dobim od najemnine izkljucno mojega stanovanja je za skupne potrebe in skupaj ga porabiva ali varcujeva - lastnik sem pa se vedno jaz. In v koncni fazi ce se lociva... zakaj bi morala cakati na sodne razplete in zaplete leta in leta. Kot lastnica lahko vse prodam in kupim nekaj drugega, pa lahko tozi kolikor hoce in lahko dokazuje kolikor hoce - breme dokazovanja je na njemu. Ce sva pa solastnika, jaz sem tista, ki bi morala dokazovati, da je on solastnik samo zaradi njegovega "boljsega obcutka", "zavarovanja", da bo imel tisto kar je moje, tudi ce ne bo vec z mano, da ni nic vlozil v nakup nepremicnine in da z njo nima nobene zveze.
Ce bi pa iz naslova ljubezni pricakoval, da so moje nepremicnine tudi njegove, bi se hitro vprasala kaksna je ta ljubezen. Ali ljubi mene, ali moje nepremicnine.
_____________________________
http://www.youtube.com/watch?v=h-8PBx7isoM&feature=related
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
javila. Ta tema in reakcije na moje odgovore so me full znervirale. V bistvo sem se začela spraševati ali je z mano kaj narobe, ker so me začeli prav ponižujoče napadat. Pa se do sedaj nisem imela za neumno in še najmanj življenjsko neizkušeno (teh imam za svoja leta preveč in jih nikomur ne privoščim). Presenečena sem bila nad razmišljanjem večine in sem zdaj zelo vesela, ko vidim, da še je na tem svetu nekaj ljudi, ki zdravo razmišljajo (pa čeprav manjšina).
