Februarka08
|
Larisa je previta in sita in sedaj končno spi. Od jutra je že pokonci, da ne govorim da je bila ponoči tudi skor skoz… No, sedaj imam čas, da vam malo povem kako je zgledalo tik preden je prišla na svet… V sredo 28.2. sem imela že tretjo amnioskopijo. Bila sem že 3 cm odprta in baje je bilo že vse pripravljeno ˝tam spodaj˝ za porod. Dr. mi je rekel, da mi bodo naslednji dan sprožili porod, seveda če se ne bo že samo kaj začelo dogajati. Vprašal me je še če bi rada ostala čez noč v P, ker sem potarnala, da mi malo odteka voda. Sem rekla, grem raje domov, kaj bom pa delala tam? No, tekom dneva me je ves čas neki špikalo v sp.delu trebuha in trebuh mi je otrdeval. Z mojim sva šla popoldne še mal po trgovinah in parkrat sem se mogla kar ustavit, se prijet za trebuh in začela sem globoko dihat tako me je štoknilo. Nisem vedela kaj bi to bilo, vse sem pripisovala jutranjemu pregledu. Sedaj vem, da so bili to že popadki. Prišla sva domov, jaz sem si spet umila glavo, se zrihtala, grem pred tv, nakar se začnejo popadki stopnjevat. Postajali so vse bolj boleči, trebuh je bolel kot . Ob 21-ih sem mojemu rekla, naj jih začne zapisovat, čeprav še vedno nisem vedela ali je to to. No, in kmal so si sledili kar v rednih intervalih. Pol sva šla spat, sem mislila, saj bo minilo ampak sem kmal pograbila svinčnik v roke in nadaljevala. Moj je zaspal, mal pred polnočjo pa sem ga zbudila vsa preplašena da si popadki sledijo na 3 minute. On pa v luft če sem zmešana, če mu mislim doma al pa v avtu rodit…? Jest pa v smeh. Sem se mu tok nasmejala… Je bil revež čist zbegan. Vase je vlil Red bul , na hit sva se oblekla in šla. V avtu sem predihavala, še pred P… Sem komaj prišla v sprejemno. To je blo ob 00:30. Ko sem prišla sem bila že 5 cm odprta. Za pregledom sem hodila mal po P in si tako pridobivala čas. Pred tem saj veste – ritual (popis, klistir…), po klistirju so bli pa popadki še močnejši in kmal sem šla v porodno na mizo. Babica mi predre mehur in pol se je začel tanajhujš. Ko mi je delala kanal v žilo sem ji rekla, da sem premišljevala o Ultivi. Pa me pogleda debelo in reče: saj ste že 7.5 cm odprta, ta veliko je že za vami, ne rabite je, verjemte. Ok, sem rekla… Čeprav me je kar stiskalo. Pride moj v porodno in pol smo predihaval… Popadki so bli mučni, kmal sem bla že čist odprta. Kar naenkrat reče babca, da bomo začel pritiskat. Kaj? A že? Ne morm, sem čist brez moči, sem jamrala… Saj bo, še mal, so me bodrili. Poklicala je še drugo babco in takrat, ko je prišla sem vedela da gre zares. Če bi se lohk, bi se usrala od strahu. Začela sem potiskat. Bolel kot sam , na koncu pekl kot 100 . Sama seb nisem verjela, da bom to speljala do konca. Kmal babca pravi, da že vidi črne laske. To ti da kar nov zalet. Še mal bolečin in glavica je bila zunaj. Se mal umirim, pritisnem še malo in naša lepotička je bila ob 2:33 na svetu. Sedaj bom napisala stavek, ki je vsem dobro znan: bolečine so bile ob pogledu nanjo kmal pozabljene... Malo verniksa je bilo še vedno na njej, tako da ni bila čez rok, takoj je zapela na ves glas in očiju in mamici so stopile solze v oči. Sam porod je trajal zelo malo časa, babica kar ni mogla verjet da sem prvorodka. Za povrhu vsega pa nisem bila še nič šivana. Uh, sem se razpisala. Se opravičujem, sem hotela vse razjasnit. Upam, da ste uživale ob branju prav tako kot jaz.
_____________________________
Moja dva škratka: Larisa, 29.2.2008 Blaž, 15.10.2009
|