Nogavička
|
Nikoli na svetu ne bi mogla oddat naše psičke Done. To je najino prvo dete, prvi družinski član. In nikoli ne bi mogla Hane prikrajšati za vse te lepe trenutke, ki jih preživljata z Dono že zdaj, ko je še majhna. Hani se usta razlezejo do ušes, ko zagleda Dono, strašno rada jo boža in zraven vriska in mislim, da bo Dona tudi njena prva resna beseda.:. Da o Doni ne govorim. Eno samo veselje. Tudi prej nismo bili kakšni packi in smo Dono redno negovali, razglistevali, cepili in bili redni gost pri veterinarju. Kar se je spremenilo odkar je Hana prišla na svet, je to, da večkrat sesam in pomivam kot prej, vmes uporabljam statične krpice za prah, na katere se dlake izvrstno primejo. V dnevni sobi ni več kavča, kjer smo se prej mi trije stiskali in se crkljali, ampak ima vsak svoj fotelj (ne se smejat - tudi Dona):)-. Dona že prej ni smela k nama v spalnico (no ob nedeljah), zdaj, ko je to otroška soba, smo na vhod namestili zaščitno ograjico, da nas vidi, noter pa zaenkrat ne sme. Dona je srednje velik pes (bokserka), živahna in otročja, zelo rada ima otroke in zato včasih med igro pozabi na mero in bi kar skakala čez Hano in v tisti silni igri bi jo lahko podrla, zato Hane nikoli ne puščam same na tleh, ampak sem seveda vedno zraven. Seveda pustimo, da Dona Hano poliže (mi rečemo polubčka:)) in tudi, da se Hana plazi po njej in imamo zato pri roku čistilne robčke. Prav tako pa obe učimo, katere igrače so Donine in katere Hanine. Imeli smo tudi muco Lolo, ki pa je na žalost že v mačjih nebesih. In še - žalostno za tisto deklico o kateri govoriš Villma, ampak je moralo biti še kaj drugega. Dlake so še najmanjši problem. Se kdaj vprašate kaj vse vdihujemo?!? L.p. Tea
|