IZVIRNO SPOROČILO: sanosan

Jaz članka sicer nisem prebrala, sem pa brala podobne članke in moram povedati svoje mnenje.
Pri svojem prvem otroku sem na začetku probala metodo, da sem ga pustila jokati ene 5 minut, potem pa sem ga potolažila (sem ga vzela iz posteljice in počakala, da v naročju zaspi in ga nato položila nazaj). Nato sem zaradi slabega občutka (mislim, da je ta občutek prirojen občutek panike, ko slišiš svojega otroka jokati in mu želiš pomagati), ko je otrok jokal, to prenehala in ga takoj vzela v naročje, ko je začel jokati. To sem počela tako dolgo, dokler nisem ugotovila, da je lažje za vse, če skupaj spimo. Otroka sem dojila in ker je ponoči jedel na 2-3 ure, je bilo to lažje za vse. Od takrat naprej nimamo problemov s spanjem, vsi smo naspani in spočiti, zjutraj je vse dosti lažje in ni jokanja ko gremo v vrtec. Ko je bil star nekje eno leto in ni več jedel ponoči, je začel spati v svoji postelji, seveda z vmesnimi premiki k nama. Sčasoma je bilo tega vedno manj. Sedaj je starejši otrok star dve leti in štiri mesece in ima sestrico, ki je stara 3 mesece. Pri njej pa je rutina čisto drugačna in že skoraj od začetka spi v svoji postelji. Ko pa se bo tudi pri njej pojavila potreba po bližini, pa jo boma vzela v svojo posteljo.
Starejši sin pa ima že kakšno leto utečeno rutino in sicer ga damo zvečer spat okoli osmih. Zaspi pa vedno tako, da mu preberemo pravljico ali zapojemo pesmico in obvezno me boža po goli roki. Zaspi pa v roku 15 minut in praviloma brez problemov prespi celo noč v svoji postelji.
Moje mnenje o tem je tudi tako, da če jaz spim zraven nekoga in mi je prijetno, da se lahko z nekom pocartam in stisnem, zakaj bi morali tako majhnega otroka prikrajšati za to, če potrebuje občutek varnosti in topline.

Mi smo se držali reda in rutine ob odhodu v posteljo od takrat naprej, ko smo začeli z vrtcem, ker smo se zjutraj vstajali ob 5.30 in je otrok moral biti naspan. Zato ga tudi nismo pustili jokati, če se je ponoči zbudil.

Držim pa se tega, da če je le možno preprečiti hudi jok in razburjenost pri dojenčku, ga tudi preprečim. Ker je to lažje, kot pa tolažiti dojenčka, ki joka že pol ure.

Meni se je vedno zdelo lažje, da se jaz prilagodim otroku (ko je bil še dojenček in sedaj hčerki) kot pa da bi se moral otrok prilagoditi nečemu, kar ni njemu naravno. Mi smo izbrali za nas najlažjo pot in mi ni žal za noben trenutek, ko je moj otrok spal zraven mene ali za uspavanje v naročju in podobne tako imenovane razvade, ker s tem samo pokažem otroku, da se lahko zanese na mene.

lp