|
Temari -> RE: Postajam nestrpen (31.12.2007 5:28:31)
|
Rutina - dvorezen meč vsakega partnerstva. Po eni strani ni boljšega kot to, da so stvari dorečene - vse laufa po ustaljenem urniku. A tudi tega se človek naveliča. Vsak dan postane enak prejšnjemu. Ni lepšega pogoja za otopelost, kajti rutina ne dopušča spontanosti, možnosti novega, vznemirljivega. In čez čas se ti zdi, da je vse skupaj brezveze. Začneš se spraševati: A je to "to"? Ali je najino življenje res samo to, da zjutraj vstaneva, popedenava otroke, greva v službo, prideva domov, spet pedenava otroke, greva spat, jutri pa jovo na novo? Kaj se je zgodilo z najinimi velikimi sanjami o tem in onem? Sva res zreducirana na "mami in ati"? Kdaj sva se izgubila?
Kot je že napisala MičRR: Izkušnje so fajn...da se z njimi hvalimo....še boljše pa postanejo, če jih uporabimo. Če je to za ljubljeno osebo, še toliko lepše :). Zdaj, ko so se vsaj tebi odprle oči in vidiš vso razsežnost vajine rutine, je na tebi, da odpreš oči tudi tvoji najdražji ter da skupaj najdeta pot iz nje. Pa četudi le za deset minut na dan. Vsak najmanjši korak k razvoju partnerstva, je korak v lepšo skupno prihodnost.
Bom opisala lastno izkušnjo... Naju je rutina skoraj ubila. Oba sva po po cele dneve delala ko idiota. Se gnala za vsak fičnik, da bi lahko preživela mesec. Vsak dan sva bila bolj utrujena, naveličana drug drugega. Komunikacija je bila na minimumu. On je nekaj govoril, jaz sem nekaj govorila, poslušala se pa itak nisva. Ker sva vedno govorila isto, delala isto. Nehala sva se trudit. Sama sem šla že tako daleč, da sem se preprosto izklopila, ko je spregovoril. Nato pa sem krivila njega, da me ne razume. Samo stvar je bila v tem, da me je razumel, ker je bil v isti situaciji. Oba sva vedela, da bo potrebno nekaj spremeniti, samo nisva si upala povedati. Ker to ne bi klapalo v najino rutino, v najino predstavo popolnega para.
Potem pa je počilo. Jaz nisem več zdržala te odtujenosti in sem prva spregovorila. Čustva so lila iz mene in niti predstavljati si ne morete mojega začudenja, ko se je odprl tudi on. To je bila najina katarza. Takrat sva razčistila vse. Na novo sva definirala najino zvezo, odločila sva se - skupaj - da bova dala vse od sebe, da nikoli več ne zapadeva v rutino. Da si bova povedala, kaj nama leži na duši...
Bere se kot pravljica, kajne? Pa je vse prej kot to. Ni večje bolečine, ko slišiš tisto, kar nočeš slišati, pa čeprav se slišanega na nekem nivoju dobro zavedaš. Od posameznika pa je odvisno ali je pripravljen povedano sprejeti in se spremeniti. Nama je uspelo... za zdaj. Mnogim ne. Na žalost nič ni v kamen vklesano.
Bakfark, srčno upam, da se izkopljeta iz vajine rutine. Da vaju izkušnja okrepi, še tesneje poveže. In da ne postaneta le še en statistični podatek več.
|
|
|
|