|
Anonimen -> Postajam nestrpen (30.12.2007 18:08:26)
|
še pred kratkim sem bil zagrizen borec proti anonimnim uporabnikom iz raznih razlogov, sedaj pa ugotovim, da imam stvari na duši, ki jih drugače kot tako, da se skrijem za najbolj pogostim nickom na tem forumu, ne bi mogel obelodaniti. Žal, je tokrat stvar tako resna in občutljiva, zatorej tudi temu primerno nevarna in ostajam pri potrditvi pregovora, da se zarečenega kruha itak največ poje. Že žvečim...
Namreč problem. Malo je reči partner. Poskušal sem, vztrajal, odločno vzel stvari v svoje roke pa mi vendar nekako ne uspeva. Verjetno nisem bil dovolj odločen. Mislim, da v svojem problemu človek vseeno na koncu koncev ostane sam. In če v drek zabredeš, moraš iz dreka sam. Kaj ti pomaga roka najbližjega, če je nisi pripravljen sprejeti. Da vam razložim na kratko. Ne bo nobenega ogovarjanja, partnerja ljubim iz vsega srca, ampak po nekaj letih ugotavljam, da izgubljam voljo. Postajam nestrpen, zelo, postajam nemiren v njegovi bližini. Bolj ko razmišljam kako problem rešiti, vse bolj so mi jasne določene stvari, ki me še bolj oddaljijo od ljubljene osebe. Pa ne da se nisem trudil. Z vso odgovornostjo lahko trdim, da sem sam izpostavil problem, prosil za odgovor, mnenje, stališče, in ga nikoli dobil. Vse na kar sem zmeraj znova naletel je samo obramba in zid, ki je ščasoma postajal vse višji. Kaj narediti, ko nekdo ki živi ne ve čemu živi. Ne ve, kako živeti. Ne ve niti kaj si od tega življenja želi. Razumem probleme smisla življenja, sam sem se pred kratkim znašel v življenjski krizi, izplaval in zdaj so mi stvari jasne kot nikoli. Pa vendar izgubljam vero in upanje v boljše jutri. Vsaj za naju. Kako naprej dokler eden z vso silo vleče nazaj.
Bila je polna upanja, imela je neko sliko prihodnosti, zdaj se mi zdi popolnoma zgubljena. Največji problem je vsak novi dan. Tisti, ki je pred teboj in za katerega ne veš kaj boš z njim počel. Čas in prostor zreduciran okrog otrok in znotraj štirih zidov varnega in toplega domeka. Bog ne daj vsiljivcev, bog ne daj kakršnekoli grožnje, ki bi lahko uničil tako skrbno zastavljen plan dneva - rutino. Prebral sem veliko knjig, mislim, da vem tudi kje leži bistvo problema in nekje pred časom sem prišel do sklepa, da je edina možnost za rešitev katarza. Katastrofa, trdno ateriranje, padec na trda, realna tla, ki te spravi v gibanje. Samo to! V bistvu fantastično sredstvo discipliniranja in prevzgoje. Zavedeti se, da si za svoje življenje in srečo odgovoren sam. In da ga nosiš kot si ga sam skrojiš...
Marogica, upam tudi na tvoj odgovor (bi ti pisal na pm, vendar ... glej zgoraj. Bi mi dosti pomenilo.
|
|
|
|