|
Liuy -> Moja zgodba - kaj narediti??!!?? (12.1.2005 11:14:36)
|
Pozdravljene!
Kakor ostale ženske, moški, pari, sem se tudi dama najdala v nekem "začaranem" krogu, v katerega sem ujeta in si s tem le slabim odnos do same sebe, saj mi primankuje energije, samospoštovanja, soamoodločnosti,....
Bom povedala svojo zgodbo. Sicer bo malo daljša, vendar več bom povedala o sebi, partnerju, več bo se dalo povedat, kaj storiti, da bo obojestransko zadovoljstvo.
Sedanjega partnerja sem spoznala pred 4 leti. Spoznala sva se v službi, kjer opravljava isti poklic - oba sva policsta, vendar naju poklic nikoli ni pri čemer oviral, oz. sva vedno znala ločit službo in dom, kar se tiče zveze.
Sama izhajam iz ločene družine, kjer si strši nikoli niso vzeli časa zame, me prej kam poslali, kot da bi mi namenili kakšno lepšo besedo ter se oba vedno prepirala zame, pri katerem bom, vendar ne zaradi tega, da bi me kateri imel rad, ampak, da bodo urejen finančne zadeve - preživnina....Da ne govorim koliko me je mama "pretepla", se name drla ter mene krivila, da se ji je v življenju storila takšna krivica....
Vglavnem, malo sem živela z očetom in nekoliko več z mamo, ki me je pri petnajstih letih pustila samo v stanovanju, ni skrbela zame ter mi je s stem nakopala na vrat veliko položnic, dolgov....saj s štipendijo nisem mogla kriti niti eno - le elektriko, da nisem ostala brez.
Ker se je mam odjavila in prijavila drugje, so avtomatsko terjali mene in mi položnice v zaostanku le prelagali, da so bile obresti višje. Ko sem se zaposlila v policiji, sem morala za vse dolgove vzeti kredit, kajti tako ali tako bi mi trgali od plače in sem potem vse skupaj poravnala in si nisem mogla kupiti pač česar bi sama želela, kakor ostalia večina....
No, tukaj se potem začne. Spoznala sem fanta - prekrasnega fanta, kateri mi je dal vedet, da imam ob njem vse. Živela je v popolni družini, oba starša pedagoške stroke, vglavnem imeli so vse, česra jaz nisem imela in tudi nisem znala cenit.
Ko sva se spoznala, sem sama šla živet k njemu in to je bila zame velika sprememba. Vem, da ko so me vprašali, kam grem, da so hoteli dobro, sama sem sprejela to kot grožnjo, kaj me zdaj sprašujejo,....kaj mi gnjavijo....nevem, nekaj podobnega.
Pri njem sva živela 2 leti. Dve leti, mi je fant dajal ljubezen, kolikor jo je le bilo možno dajati, vendar sama sem le jemala, jemala in nič dala. Še danes se čudim temu, od kod je črpal vso energijo, pozitivno mišljenje in toliko ljubeni zame, ko pa sem bila zagrenjena, sploh z zunanjim videzom (v najstniških letih sem prebolela tudi anoreksijo in bulimijo), egoistična, gledala sem le nase, naredila sem vse le zase,.....zanj pa bore malo, prav tako pa sem bila ljubosumna na brata, ki mu je in mu bo vedno pomenil vse.
Vem tudi, da mi je bilo tako nerodno, da moram plačevati "mamine" dolgove, da ko sem vzela kredit, sem mu le tega zamolčala, saj si nisem upala povedat, da plačujem dolg za mamo in sem se v strahu, da ga zarad tega izgubim, izognila resnici in zamolčala.
Šele danes se zavedam, da sem storila najhujšo napako. Če bi povedala takrat, bi s tem pridobila zaupanje, kakršnakoli je resnica, takrat pa le očitke, da mi ne zaupa in mi vsak dan znova pove, kaj sem storila pred 4 leti. Ne zaupa mi več niti toliko, da bi mi verjel stvari za nazaj, ki sva se jih oba skupaj dogovorila.....
No in tako sva živela 2 leti. Grozno, fanta sem občasno kar z ljubega mira pričela gnjavit, biti tečna, ga žalit, vse dokljr ni "eksplodiral", nato pa sva se čez dan, dva imela spet rada.
Po dveh letih življenja s starši, sva se meni na ljubo (in tud njemu) preselila zase. Ko sva se preselila zase, sem sprva imela tud nekakšne finte, vedno sem gledala spet le nase, nato pa se je fant odločil. Zapustil me bo.
Zame je bil to šok. Kako zdaj, ko sva začela skupaj živet, ko sva šla zase......milijone vprašanj....in jok.
Ker sem fantu bila dolžna denar, mi je povedal, da ga je bilo strah odit, ne da bi mu prej to vrnila zato sva bila narazen in hkrati skupaj živela. Po nekaj dnevih (2 tednih) sem mu denar vrnila, vendar sva še vedno živela skupaj, kajti on je rekel, da nja odidem jaz, kajti stanovanje je "zrihtal" on.
Tiste dni sem živela v peklu. Tisti mesec sem spoznala vse svoje napake, jokala sem, razmišljala, se poglobila v zveze in tako prišla do spoznanja, da sem zelo nesmozavestna in da sem se vedno opirala naj in ga s tem odbijala od sebe.
V tistem času si je on našel drugo dekle. Sam pravi, da sem jaz kriva za to, kajti zaupal se ji je, znala mu je prisluhnit ter potem postla njegova punca.
Moram reči, da je takrat ravnal z menoj nesramno (čist opravičeno, saj sem ga sama 2 leti prezirala)......ni me imel rad, me ignoriral.....in tako sva živela en mesec in pol.
Po mesecu in pol je videl, da sem se vendarle spremenila in se je odločil, da spet poskusiva.
Bila sem presrečna. Moram reči, da sem se v tistem času zelo zelo spremenila, vendar spet ne dovolj, da bi ga osrečlila. Občasno sem imela kakšno "finto", katera je bila lahko usodna, kajti zveza je že tako temeljila na nitki. Treba je bilo vložit veliko več truda, kot bi ga moral vložit v novo zvezo. Vglavnem, ljubila sva se, imela rada, načrtovala skupno prihodnost, skupaj sva šla v Egipt, vglavnem v teh dveh letih je bilo veliko več lepega kot grdega, vendar so se pojavili tudi črni oblaki,kajti povsod se kaj najde,....vendar sva rešila.
Če smem opisat fanta, je zelo občutljiv, temelji na perfekcionizmu, sam zase pravi, da je popolen, zelo dober, sama pa vem, da je v komuniciranju večkat težavnješi, kot bi sli lahko mislila....kajti težko se je z njim pogovarjat, ker če ni tako kot on misli, kar "vzroji"....
No tako sva živela do maja 2004. Tega meseca sem mu povedala, da sem noseča. Takrat je bil ravno na morju, kajti ukvarja se s potaplanjem. Povedal mi je, da me kljub temu neizmerno ljubi ter se pomalem že veseli.....bila sva srečna.
Nosečnost sem prva tri mesece prenašala vredu, potem pa sem bila občasno tečna, znala sem biti tudi tako, da mi je rekel, da bo odšel. Nisem storila kaj hudega, vendar majhne napake so lahko usodne.....
Do 6. meseca nosečnosti je bilo vse vredu, vedno je spraševal kaj bo najina Bibika, laji raste,....vse kot pravi dober bodoči očka. Še v materinsko šolo je šel z menoj, da bo z nama pri porodu. Dva obiska sta bila sanjska, ostalo pa .....
Termin poroda imam 08.02.2005.
03.12.2004 je k nama prišla lastnica stanovanja ter nama povedala, da če ga kupiva. Ker je cena bila previsoka, sva rekla, da ga bova najbrž kupila kje drugje, v kraju njegovih staršev.
Do tukaj se je nakako še vse držalo. Po enem tednu, pa pride moj fant na dna z idejo, da nisem ženska s katero hoče preživeti svoje življenje, da me nima rad, da me ima le rad, kot mater njegovega otroka ter da se je zaljubil v drugo.
Kar se ta "druga" noče vezat z moškim, ki ima otroka na poti, me je zaradi tega še dodatno zasovražil, kar mi je tudi povedal. Vprašala sem ga ali straši vedo za to ter je rekel, da ne. Čeprav so vedeli, kar mi je po mesecu priznal. Starši tukaj trpijo, ker si želijo, da bi bila skupaj, vendar se bova to morala odločit sama, tako pravijo.
Tako se je odločil: v kraju njegovih staršev bova poiskala stanovanje, ki bo za naju s škratkom najceneje ter da bom lahko imela blizu njegove straše ter njega. Povedal mi je, da bo z nama še tri do štiri mesece po porodu, potem pa bo odšel, ne izključuje pa možnsoti, da se ne vrne, vendar le ta mala....
Vedno kadar sem ga vprašala ali ga vpraša ali obsaja kakšna možnost, se dere, mu grem na živce, me prezira in poniža.
Tukaj je še ena zgodba:
- fant trenira borilne veščine 3 krat tedensko po 4-5 ur (pon., sre., pet.)je odsoten (če le ni v službi), enkart tedensko gre na obveznost v zvezi s potapljanjem (sre. dopoldan) ter ob torkih in četrtkih si je umislil še en - novi šport. Pri tem ga nikoli nisem ovirala, kajti sama sem sšportnica in vem, koliko pomeni človeku sprostitev.
Fant se mi je pogosto tudi
|
|
|
|