Rubin.
|
Oh, Gina ti si tako polna same sebe, da prebereš samo tisto oz. vidiš samo tisto kar želiš. Me ful spominjaš na mojo mamo. Lahko ji povem kar koli želim, pa bo videla samo tisto, kar ona hoče in si v svoji glavi napletla neke samo njej znane resnice.
Pa naj ti bo, ker mi glih je.
In ja, meni se zdi, da lahko pomagaš komu, s poslušanjem, z ramo za naslonit, s tem, da si tam in ga razumeš.
Se popolnoma strinjam. Ampak JAZ bom izbrala osebo, ki ji bom zaupala, se naslonila na njeno ramo, čeprav vem da me ne bo mogla čisto razumet, ker ni dala to skozi. Lepo ti je napisala predhodnica, da lahko sočustvuješ z nekom, ki je izgubil bližnjega, ne moreš pa ga razumeti kaj prestaja. Ker nihče nima takšne sposobnosti vživljanja v drugega, da bi lahko vedel točno, kaj preživlja.
In ja, še vedno se mi zdi, da je človek tiho, ker ga je strah. In tega strahu ne razumem.
Tudi jaz ne. Ne vem česa me naj bi bilo strah? Ni me ničesar strah.
Se tebi potem zdi, rubin, da moramo živeti neodvisno od družbe, sami ...
Od kod pa ti to? Čisto dobro shajam z svojo družino in prijatelji, ki jih resda ni ogromno, so pa tisti tapravi, ki jih lahko ob dveh zjutraj pokličem, pa bodo brez vprašanj, pomagali, če bom pomoči potrebna. Tistih fircev, ki jih vidim 2x na leto ne potrebujem za družbo, mi dol visijo...
Kaj pa je narobe, če mene zanima, zakaj kdo živi v stanovanju, hodi v toplice? A to je narobe, če me zanima človeška narava, funkcioniranje? A veš, če te reči zanimajo, kaj izveš.
Nič ni s tem narobe. Jaz bi temu rekla samo gola radovednost, ne funkcioniranje. Mene tudi ogromno zanima, ampak med ta zanimanja ne štejem, kolikokrat sosed spi z svojo ženo, kako dolgo sta delala otroka, a vsak dan jedo meso, a grejo v Moravske toplice ali Čatežke.
Samo tako izveš kako ljudje razmišljajo. Če ne bi prebrala toliko reči o zaprtih ljudeh, se mi sanjalo ne bi, česa vsega je ljudi strah. Zdaj pa jih probam razumeti.
Zakaj pa te zaprti ljudje zanimajo, a iz službene dolžnosti? Ne vem. Meni so čist o.k., jih sprejmem takše kot so (v bistvu vse ljudi) in se ne poglabljam v njihovo psiho. Resnici na ljubo nimam toliko časa, da bi proučevala profile ljudi. Mi je čist dovolj, da razumem moža (pa ne vedno  ), za druge pa se ne obremenjujem. Itak jih ne morem spremenit, se lahko samo sami, če želijo.
In če praviš, da je smrtni greh vprašat sodelavko, s katero sediš pri kavi, pa namigne kaj o otrocih in zanositvi, kako je pa z njo, potem je pač to za nekatere smrtni greh.
Kje pa sem to napisala? Če ti je sama namignila, potem sploh ne vidim težave. Potem verjetno želi o tem s teboj govorit. Če pa bi ti namignila, potem pa si bi verjetno dovolila preveč, pa kljub temu tega ne bi prištevala k smrtnemu grehu.
Dopusti možnost, da smo ljudje različni, da razmišljamo in dojemamo drugače.
Ja, Gina ti tudi.
Sicer pa tebi neke stvari niso bile jasne, ne meni, zato sem ti jih poskusila razložit.
In če je meni fajn imeti dovolj ljudi okrog sebe, s katerimi se imam fajn, pa če je tebi bolj fajn biti z obrambnim zidom okrog sebe, je vse to ok, če si zadovoljna s tem.
Vidiš spet ena od tvojih fiksnih idej.
In prepričana sem, da ne glede na to, kaj bi se mi zgodilo, da bi povedala vesoljnemu svetu, kdor bi pač hotel vedeti ali vprašal. Še vedno se mi je tako najbolje obneslo.
Vsi pač ne obešamo vsega na veliki zvon. Če pa ti, me pa nič ne moti.
|
Natisni
. 
. Dons si kot en srborit tečen lev
, ki rjuje v tri dni. Evo, dons slišim kot deci: bla bla bla... To se mi pa že dolgo ni zgodilo, da bi se mi kdo zdel tolk bogi, da mu niti odgovorila ne bi, ko se pa tolk smešiš z obračanjem besed.
. No, vidiš pa sem te, če ne druga vsaj v smeh spravila z mojim smešenjem. 
