Anonimen
|
Smo xxl družina, "pozno" sem štartala in imela tudi srečo, da sem vedno takoj zanosila. Pred tazaresnim partnerjem, pred prvo nosečnostjo, so me o stvareh - kdaj se boš poročila, kasneje - kdaj bosta dojenčka dobila, večinoma spraševali ljudje, ki sami na teh področjih niso imeli urejenih zadev, pa so prav zaradi tega sili v druge. S tem se nisem obremenjevala, največkrat sem rekla, da mi je sedaj fajn tako kot je. In sta jih smeh in dobra volja ponavadi razorožila. V določenem obdobju sem bila zadovoljna, da sva se s fantom našla, se imela fajn, potovala, urejala stanovanje ipd. Za otroka sva se odločila, ko sva čutila, da bi bilo sedaj fajn in scenarij se je na srečo lepo iztekel. Glede na lastne izkušnje, nikoli ne sprašujem ljudi, zakaj "še" nimajo otrok, zakaj imajo "le" enega ali "le" dva, kdaj se bodo poročile, kdaj zamenjale službo, kdaj bodo to ali ono. Kakor kdo hoče ali more. Zakaj tega ali onega še ni, pa se ponavadi zaupa dobrim kolegom, ker je vse preveč tistih, ki tvoje razlage niti ne poslušajo, ampak začnejo s pametnikovanjem že med razlago posegati v besedo. S takimi se ne splača ubadati. Ponavadi posamezniki svoje strahove poskušajo v druge projicirati. Ne dovoli, da jim to uspe.
|