Gina
|
IZVIRNO SPOROČILO: Anonimen Ljudje hodijo v dežurstvo dostikrat z glupimi razlogi. Dežurstvo je za nujne primere, ne za driske, pa če se strinjate ali ne, lahko bi šla prej. Gospa pogumna anonimna, take reči se govori pod svojim nickom, ali pa te lahko od zdaj neprej kličem gospa kompleksek! Kako te ni sram pritisniti ob takem odgovoru anonimni uporabnik? Saj če bi stala za tem pod imenom, bi še rekla, ok, si pač tako misli, očitno je neumna, ampak ok, je pa karakter, pa stoji sama za sabo. Če pa stisneš anonimno, se mi pa zdi, da govoriš nekaj v tri dni, samo zato, da zagovarjaš večinsko 80% rajo med zdravniki. Tako zelo zelo žal mi je za tistih par % res velikih in krasnih in sposobnih zdravnikov, da morajo med temi nesposobnimi primerki delat. Tako hudih lapsusov, kot jih delajo slovenski zdravniki, po moje ni niti v Ugandi, ali Sudanu. In tu gre za smrtne primere. Ubili so mi mamo, ubili so prijateljici očeta, zaj....so me pri porodu, na eni operaciji sem jim skoraj umrla, ker niso pogruntali tri dni, kaj mi je, ...takole ti lahko naštevam še vsaj 40 primerov v moji bližini, z zadnjim tri dni nazaj, zaradi katerega sem bila tudi zelo žalostna, pa ne bi zdaj o tem....vendar pri polni zavesti stojim za izjavo, da so slovenski zdravniki daaaaaleeeeč pod povprečjem Evrope in da v primeru, ko ti ni nekaj zelo tipičnega, skoraj nimaš šanse, da odkrijejo, kaj ti je. Pa četudi ti je kaj zelo tipičnega, čakaš ko butl na osnovni pregled, da lahko, v primeru, če imaš raka, prej umreš čisto zaradi samega zdravstvenega sistema, kljub temu, da bi te bilo moč sicer pozdraviti. Ti povem drugo skrajnost driske, ki bi mojega otroka lahko vodila tudi v smrt. Moj otrok je driskal in bruhal in driskal in bruhal. Ker kot mama točno vem, kdaj gre zares in kdaj ne, pa ker ne peljem otroka čisto prvo sekundo k zdravniku, sem se vendarle opogumila in šla na dežurno v Lucijo (bili smo na Hrvaškem na morju takrat). Mi je rekel dr., da ji nič ni. Zakaj hodim gužvo delat. Bil je nevljuden in neprijazen. Pred ZD sem telefonarila frendicam, a naj grem v Izolo v bolnico po drugo mnenje ali ne, vendar me je njegov odnos tako odbil, da nisem zbrala poguma in šla. Naslednji dan je bilo samo slabše. Sem šla nazaj. Spet zmerjanje, kaj jo vozim, da so mi že povedali, da je viroza, da imajo preveč bolnikov, naj grem na hrvaško ali domov, če mi kaj ni všeč. Naslednji dan se ta mala ni mogla več dvignit. Peljala sem jo zjutraj direkt v Lj. k njeni zdravnici, ki jo je pod nujno poslala direkt v bolnico. Salmonela. Micena je bila totalno dehidrirana. Tole se mi je v Luciji zgodilo s tremi različnimi rečmi kar trikrat!!!! Tako da sem od tedaj naprej raje hodila kar na Hrvaškem po nujne reči, Lucija me več ne sreča, naj gre tja kdor si upa, jaz ne. Šla je moja prijateljica na dežurno s svojo mamo, ker njena mama, ki je bila vzdržljiva kmečka ženska, ni mogla več zdržat bolečin v trebuhu in hrbtu. Poslali so jo domov, češ da je mehkužna in ne prenese bolečine. Vsak dan so jo pošiljali takole domov. Niso ji hoteli naročiti rešilca, ker kao blefira. Čez en mesec je umrla zaradi raka. Nazadnje mi je par mesecev nazaj nekaj padlo v oko. Nisem mogla najti tujka, bolelo me je ko pri norcih. Moj me je po vseh množicah negativnih izkušenj z zdravniki komaj prepričal, da sem šla. Za dober večer mi je dr. najprej rekel: A veste koliko je ura? Kaj hočete od mene? In potem....Jaz nimam instrumentov kot okulist? Če si sami niste mogli pomagat, vam tudi jaz ne bom! No, v končni fazi mi je pomagal, ker je bil tujek pod veko, ki je jaz ne znam okrog obrnit sama. Vmes je povedal kolegu, da je to pa res grozno, da se v kraj priseljuje toliko ljudi, da kaj si mislimo, da rinemo tja, da nimajo dovolj zdravnikov. Skratka, ni imel veselja s svojim delom, na živce sem mu šla, čeprav ni bilo nikogar pred mano ali za mano. Kar tako, ker je moral bil dežuren, mu je šlo vse na jetra. Takih izkušenj imam na zalogi cel velik paket. Ne bi naštevala. Zelo zelo zelo malo izkušenj imam normalnih. K zdravnikom praktično več ne hodim, ker imam ekstremno slabe izkušnje z njimi in se pripravljam psihično vsakič, preden grem, ker mi vedno dajo občutek, da si nekaj domišljam. Slovenski zdravniki so za moje pojme sinonim za nesposobnost, arogantnost in neprijaznost. Še enkrat ponavlajm, med njimi obstaja 20% sposobnih, katerim bi dala vsak mesec po 20.000 eur plače, ostalih 80% pa bi poslala na dodatna 10-letna izobraževanja, tiste, ki so zakrivili kakšno smrt iz malomarnosti, pa bi jim vzela licenco. Samo kako? En krije drugega, drug krije tretjega....da bi bil kdo kdaj kriv za kaj, ...do tja še nismo prišli. Eh, slovensko zdravstvo. Zaupanja pri meni več ni. Draga teja, ne sekiraj se. Drugič se psihično pripravi in povej zdravniku svoje. Ko je meni takole enkrat rekel, da mi nič ni na urgenci, (pa mi je res bilo, kot so mnooogo kasneje ugotovili), vendar me takrat ni poslal na nobeno od naprav, na katero bi me moral, sem dobila tak izpad, s konkretnimi primeri, komu vse so rekli od mojih bližnjih, da jim nič ni in kakšne so bile posledice, pa da naj mi še enkrat v oči pogleda in reče da mi nič ni, če si upa ob teh znakih, da je zdravnik na koncu v tla gledal in si mi ni upal nič reči. No, izmeril mi pa tudi ničesar ni, nesposobnež. Nujno jim povej svoje. Naj se umaknejo iz tega poklica, če ne morejo pogledat ljudi, ki jih je strah, da jim nekaj je, pa četudi jim v končni fazi ne bi bilo nič. Boljše pregledati 50 ljudi, kot izpustiti enega samega, ki mu lahko rešijo življenje. To kar počno ni opravičljivo.
|