Vešča
|
Midva sva jo tudi imela kako leto. mala je bila ful zahteven dojenček, stalno je hotela biti pri meni, slabo spala, krči cel dan, ... jaz kar naenkrat nisem imela niti pol urce za sebe, iti pod tuš je bil luksuz, neprespana, živčna kot pes. Mož je delal v službi in ko je stopil skozi vrata, je dobil direkt tamalo v roke, da sem jaz tanajnujneše naredila (tuš, kaj pojedla). tako je bil tudi on venomer utrujen, siten....
Najbolj pa me je motilo, da ni imel nobenega občutka in želje biti s hčerko. To me je res bolelo. Ampak on preprosto ni znal, ni vedel, kaj naj počne z njo, kako naj jo pomiri (dojiti je ni mogel:-)), stalno sem ga morila tudi zaradi pravilnega handlinga (mala je imela razvojen težave in je bil ta obvezen)... skratka, samo neko nerganje in nezadovoljstvo z moje strani in totalna zmedenost in potem jeza z njegove strani.
Nekajkrat sva se res pošteno skregala, bila praktično pred ločitvijo, pa nekako nisva storila tega koraka. Potem, ko sem šla nazaj v službo, pa sem si vzela čas in temeljito razmislila sama pri sebi in se odločila, da neham nergati in težiti. In posledično se je počasi sam od sebe spreminal tudi on (postajal manj siten, raje je bil doma, več se je ukvarjal s hčerko...). Hkrati je tudi hčerka postajala vedno bolj odzivna, zabavna, manj zahtevna in tudi bolj zanimiva za očka.
In nekje do drugega leta se je najin odnos zelo popravil in zdaj, ko je mala stara 3 leta lahko rečem, da smo res srečna družinica.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
in tako kot je ena napisala "bog ne daj da bi crknu televizor.." 
