Mesečnica
|
No, midva pa krize nimava.
Ja, punce, ko berem tole, vedno bolj vidim, kako imam fajn moža. No, ja, saj to sem vedela že prej, pa vendarle, zdaj se mi to še dodatno potrjuje  .
Ne vem, a je štos v tem, da moj mož ni "tipičen" moški (v smislu ločevanja moškega in ženskega dela, pogovorov ipd.) . Midva najino vezo že od samega začetka gradiva na pogovoru in tudi "gospodinjska dela" si deliva. Še vse težave, ki so se pojavile, od kar sva skupaj, sva predebatirala in našla rešitev, ki je OK za oba  .
Tudi krizo po porodu sva pričakovala in se nanjo zavestno pripravila še v moji nosečnosti. In ne boste verjele, krize v najini vezi sploh ni bilo, včasih se mi celo zdi, da sva še bolj povezana in da je iskrica med nama še močnejša, kot je bila pred nosečnostjo, pa je bila že takrat zelo zelo močna. Edino krizo sem imela jaz, ko sem se morala soočiti s tem, da zdaj sem pa res mama, da imam  , ki zahteva veliko mojega časa, da pač nimam več take svobode, kot sem jo bila vajena pred nosečnostjo in tudi še med nosečnostjo. Na srečo je ta kriza v približno 2 mesecih izzvenela, tudi po zaslugi moža, ki mi je znal nuditi pravo oporo  .
Lahko vam povem, kako midva preprečujeva krizo. Z več dejanji: - Pogovor. Brez tega seveda ni ničesar, pogovor je osnova! Še vedno se sproti pogovoriva o vsem, kar naju teži, moti, živcira ipd.
- Čas, ko sva brez otroka. Že zelo kmalu po porodu sva malega enkrat na teden za eno urico ali urico in pol zaupala babici in šla malo po svoje, v bližnjo picerijo na pico, na en sprehod v dvoje, na firbcanje po trgovinah (načrtujeva selitev, pa malo ogledujeva pohištvo) ipd. Najprej sva bila seveda zelo vezana na otrokov urnik hranjenja (ker sem dojila), kasneje pa sva se tudi tega malo "osvobodila" (mleko sem si izčrpala). Sčasoma se je najin čas brez malega podaljšal in zdaj ga približno enkrat na mesec babici pustiva kar za celo sobotno dopoldne in še malo popoldneva, pa se odpraviva malo dlje, npr. po nakupih v Avstrijo (ker za malega najraje kupujeva v Toys'r'us). Ta čas nama res veliko pomeni, še zlasti meni, ki sem drugače z otrokom praktično 24 ur na dan.
- Čas, ki ga imava vsak samo zase. Mož nekaj tega časa dobi že s tem, ko gre od doma v službo, jaz pa ga dobim, ko on pride domov in prevzame malega, da grem lahko po potrebi sama na sprehod ali na pošto ali kaj podobnega. Že 10 minut mi zelo napolni baterije in izboljša počutje. Poleg tega pa gre mož enkrat ali dvakrat na mesec na pijačo s kolegi, jaz pa tudi (sicer bolj poredko kot on) najdem kakšno kolegico za eno kavico in čvek čvek.
- Čas za crkljanje v dvoje. Vsaj dvakrat na teden si zvečer, ko mali zaspi, vzameva čas za crkljanje. Ugasneva luči (in TV!), prižgeva nekaj svečk, za ozadje imava tiho glasbo, spijeva kakšen zeleni čaj ali pa kozarček vina (nič več ne dojim, da ne bo pomote), pa se malo pocrkljava, pogovarjava ali pa poslušava glasbo, kar nama pač najbolj paše. Nič se ne sekirava, če ostane gora nepomite posode in se po stanovanju podijo kosmi prahu.
- Čas s prijatelji. Še vedno povabiva prijatelje, da pridejo na eno kavo in potem zvečer klepetamo, ko mali že spi. Včasih še celo pozabim, da imam malega.
Za enkrat nama takole zelo dobro uspeva .
P.S. Pa da ne boste mislile, da čas za crkljanje pomeni seks  . Tega je po porodu bolj malo, ker imam (kot sem pisala na forumu Po porodu) še vedno težave s šivi  . Imava pa toliko drugih telesnih stikov (objemi, poljubi, dotiki) med samim dnevom in ob najinih večerih, da tudi to trenutno "pomanjkanje" seksa ne prinaša razdora v najino vezo  .
< Sporočilo je popravil Mesečnica -- 15.12.2007 6:47:38 >
|
Natisni
). 
. 
, no pa se mal umirim. Očitno je danes pač tako. Pa TV pomoje res vse ubije
