Pikabu
|
Evo me, sem tukaj. Ostajam pozitivna, čeprav se nad nami spet zgrinjajo črni oblaki. Saj mogoče boste rekle, da ni nič takega, ampak glede na to, da sem sama na temo smrti precej občutljiva, me vseeno hoče malo zadeti. Od moje stare mame sestra je zelo bolna in v bistvu spet samo čakamo še dokončno novico. Pa bili smo pri moževem bratrancu, ki je tudi zelo, zelo ubogi in za katerega tudi vemo, da ne bo izboljšanja in gre vse bolj na slabše in me je tudi malo ruknilo. Sicer ne tako hudo, ampak toliko, da me nekaj gloda, je pa. Predvsem preveč analiziram samo sebe, kako se počutim in kako bo vse to vplivalo name, kako bom reagirala, na drugi strani mi je pa hudo za staro mamo. S to sestro sta se najbolje razumeli, ob teh praznikih zelo pogreša ata in se veliko spominja nanj, počuti se osamljeno, čeprav ni nikoli sama in res gledamo, da smo veliko z njo, da se pogovarjamo, da jo tisti, ki živijo z njo vzamejo s seboj, ko gredo kam, pa vseeno, se mi zdi, da kar malo izgublja voljo do življenja, pa nje še nočem izgubiti, ne še. Sem se v sredo veliko pogovarjala z njo, pa ji dajala razloge, zakaj ne sme obupavati, vem pa, da ji je težko, ker ata ni več. Jaz sem pa itak precej čustvena, pa vseeno to vpliva name. Na srečo je možek zlat in se res ogromno pogovarja z menoj, tako da sem vseeno ponosna nase, kako mi trenutno uspeva premagovati te stvari. Kako bo pa naprej, bomo pa videli. Ampak se ne dam!!!!!!!!! Pa da ne bom samo o žalostnih stvareh. Sicer pa zelo uživamo. V nedeljo smo šli z Emo v kino, gledat Frančka in smo uživali. Maks je bil pri mojih v varstvu in je bil super priden otrok. Sta ga peljala še nekam na obisk in je užival in nič jokal, ko je pa zaslišal mene, je bilo pa konec, pa ni hotel k nikomur več iti. V ponedeljek sem bila res pridna in sem pospravila celo hišo , tudi za minutko si nisem mogla vzeti frej, da sem vse naredila. Jaslice in drevešček je mož postavil sam z otroki, da sem vse lahko pospravila, saj sem imela potem popoldne že dokaj zgodaj vaje z zborom in potem maša. Ta je bila pa fenomenalna. Pomojem bi bila tudi tistim všeč, ki ne hodite v cerkev, ker smo moji otročki res noro dobro peli. Meni so šle kar kocine pokonci, v očeh so se mi lesketale solze sreče, kar plavala sem. Ljudje so bili strašno navdušeni, jaz pa res srečna.... Noro, noro, noro.... Potem smo šli domov in se je praznično vzdušje nadaljevalo. V torek smo šli na kosilo k moževim staršem in je bilo lepo, potem smo šli še na obisk k njegovemu bratrancu, no to me je rahlo zvilo, predvsem se mi je zasmlil ta fant, ki mora tako trpeti in vsi njegovi, ki bi mu radi pomagali, pa mu ne morejo. V sredo smo šli pa najprej na obisk k sestrični, potem k nam domov na kosilo in naprej v LJ gledat jaslice in lučke. Maksu se je skoraj "strgalo", čisto je bil navdušen nad vsem. Smo pa res šli samo na ogled, pa hitro domov, nam ni preveč pasala tista gužva. Včeraj smo bili na obisku pri prijateljih, punčki sem botrca in smo se prav lepo naklepetali, danes smo pa bili na obisku pri sodelavki in res dobri prijateljici, je bilo pa tudi super. Največji problem pri vsem je Ema, ki nikakor noče domov in se vedno prepiramo. Pa nje sploh ne gane, da bi jo kje pustili, ona bi kar ostala. Jutri gremo pa na eno praznovanje rojstnega dneva, potem bomo pa v nedeljo in ponedeljek doma. Za novo leto upam, da prideta moževa strša k nam. Sicer se zelo dobro držita, a mislim, da vseeno težko preživljata te praznike, saj so to prvič brez mlajšega sina, pa še malo več sta sama in si res želim, da bi bili skupaj, da vsaj malo pozabita. Jah, takole imamo. Dogaja se nam veliko, jaz si pa res velikokrat zaustavim za trenutek, pogledam moje sončke in si rečem, kako sem srečna, da je tako, kot je. Otročka tudi čutita moje razpoloženje in sta res prava sončka.
_____________________________
Ema (13. 9. 2004) Maks (27. 9. 2006) Katja (11. 4. 2010) Luka (13. 6. 2014)
|