|
benika -> RE: Septembrke 2005- 2. del (7.1.2008 21:49:14)
|
Pozdravljene moje drage septembrke[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]
Najprej iskrena hvala za telegram, s katerim ste naju razveselile že v prvih urah po srečnem dogodku. Res najlepša hvala vsem za čestitke[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley31.gif[/image]
Naj na hitrico opišem petkovo dogajanje;
kot veste, se mi je v četrtek odluščil čep. Cel dan smo čakali popadke, vendar jih ni bilo od nikoder. Tako sva se v petek zjutraj odpeljala v P na amnioskopijo. Edo me je odložil pred P in šel domov, jaz pa notri v čakalnico. No, G me pokliče noter, me pregleda in naznani, da je plodovnica mlečna. Pa me vpraša; Ja gospa, kdaj pa mate vi rok? ˝V sredo sem ga imela,˝ga razvetlim. No, nakar me vpraša, kdaj bi pa jaz rodila. Ko sem mu povedala, da če bi bilo včeraj, bi bilo prepozno, me je nekaj časa gledal in rekel;˝No prov, pol boste pa rodila danes.˝
In me pošlje v porodni blok, kjer so me priklopil na CTG, me sklistirali in poslali v sobo. Ob 10ih so me priklopili na umetne popadke, ki so zagrabli v sekundi in takoj so se pojavili popadki na 2 minuti. No, 10 min kasneje je prišla G in mi hotela predreti mehur. Ker pa moram jaz vedno it po daljši poti in nekej kompliciratm ji to ni uspelo, ker sem imela dvojno maternično ustje. Notranje je bilo odprto cca. 6 cm, zunanje pa zaprto v nulo. In je obupala. No, par minut kasneje mi je potem voda sama odtekla. In se je začelo. Popadki so sekali kot rafali, sestre so mi med popadki raztegovale maternično ustje (ne morem vam opisat, kako je to bolelo), jaz sem dihala, Edo pa je zraven molil, da mu ne zdrobim roke. No, nekje okoli dveh so prišli tudi tisti zadnji popadki in sestra je napovedala, da bomo rodili. Začela sem potiskat in kmalu se je prikazala tudi glavica. Takrat pa se je meni ustavilo. Moč mi je totalno izpuhtela iz telesa in zadnji potisk je bil grozen. Edo me je držal za glavo, ena sestra se mi je metala po trebuhu, druga pa je pri nogah vpila naj za božjo voljo potisnem, da malega stiskam za vrat. Ampak je le šlo, hvala bogu in ob 14.25 se je rodil naš mali zakladek. Tekle so solze sreče in olajšanja. Potem pa hladen tuš. Sestra se obrne k meni in mi pravi; ˝Gospa, lep deček je, ima vse prstke, ampak moram vam povedat, da ima razklano ustnico˝. Kaj se je v tistem trenutku dogajalo v meni, vam ne morem opisat. Pričakovala sem najhujše. No, končno so mi ga položile ne trebuh in pogled nanj je bil druga najlepša stvar v mojem življenje. Bil je prelep, kljub svoji lepotni napakici.
Potem so ga sestre zrihtale in ga položile Edotu v naročje, jaz sem pa počivala. To so bili trenutki samo za nas tri, za našo družinico.
V glavnem, Jakob je pravi mali cortek, je ful priden, več ali manj samo spi in je, joka nič...skratka sanje vsake mamice. Mleko si izčrpavam, ker mi dojke in nastavkov ne more zagrabit. Skupaj se učimo jesti po steklenički, saj je pri njem sistem hranjenje malce drugačen kot običajno.
V sredo se gremo pokazat na stomatološko kliniko v LJ, da nam povejo kako in kaj naprej. Pri 6. mesecih ga čaka prva operacija, s katero mu zašijejo ustnico, potem kasneje pa še kakšna, saj ima razklano tudi mehko nebo. Ampak bomo vse preživeli.
Evo, to je bilo bolj na hitro, jutri se vam javim s štorijo, kako je Beni sprejel bratca in podobnimi anekdotami. V albumu imate slikice našega zajčka.
lp
|
|
|
|