DaisyE
|
Se vidi, kdo je najbolj zgodaj na netu, a ne? Tiste bejbe, ki sok miksajo. Arnejči jaz vse olupim, ampak menda ni treba. Po moje je še bolš, če ne olupiš, ima olup kar vitalnih stvari v sebi. Ja, hvala bogu za Mlinčko. Je precej lažje, če maš enga, ki mu lahko jamraš in te dejansko zastopi in ve, o čem govoriš. Tako kot RR. Tule je glih zato fajn. Naša današnja zgodba je zaenkrat na dobri točki. Zjutraj ob sedmih je bil štart proti Postojni. Naju je šele ob osmih naročil, sem bila ziher, da zato, ker nas bo čisto malo. Navsezadnje je šele začel delat, a ne? Smo šli še na kufe, ene pet do osmih sva bla v čakalnici. Pred nama en par, takoj za nama je še en prišel. Meni se je že to zdelo ogromno. Pol pa da vidite, ko se je začelo sipat v čakalnico! Tolk nas še ni blo na kupu. Ko sva šla, nas je bilo sedem parov. Nadaljujmo. Ob sedmih sem ruknila nalgesin, brez vode in se mi zdi, da se je nekje v grlu ustavil. Mam nalgesin s, 275 mg, piše da lahko tud dva vzameš. Prejšnjič sem vzela enga, dons sem šla pa na preventivo in sem ob osmih še enga poslala dol pogledat, če je prvi našu želodec. Ko sva prišla v ordinacijo sem bila že tolk blesava, da čedotu sploh nisem znala povedat, kdaj sem stopko vzela, ampak strah me ni blo pretirano. Reško je bil dobre volje, spet se je na moje kile obesu. Pravi, o ta močna, ta pogumna. Jaz komentiram, da pogumna pa glih nisem, pa mi takoj pribije nazaj, ja ampak močna pa ste. Sem se strinjala, kaj pa čem. Pol je reku, da me na šihtu preveč fotrajo, no temu sem pa seveda močno ugovarjala, ampak se ni dal prepričat. Nič, namontira on vso mašinereijo, me vpraša, če sem pripravljena in gremo. Ampak ni blo ugodno. Je bolelo. Zdaj pa razmišljam. Prvič je bolelo, drugič ni, zdaj je spet in ugotavljam, da me je blo drugič najbolj strah bolečine, pol ni blo pa nič. Očitno me mora bit strah. No, na koncu sem že kar neki jamrala, on me je pa tolažu, pa saj bo, čisto malo še, pa a gledate celice (briga mene za celice),... Ene 13 krat je piknu, pa sva bla. Še preden je bil naš nazaj. Pridelala deset celic. Pol pa kriza, nobenga spermija. Je hotu reš našga kar čez eno uro naročit, da še enkrat pride, no pol je pa Čedo le enga našu in reku, da ni panike, da jih bo že nekako nabral. V tem se pa jaz opogumim in ga za hatching vprašam. Dobim od reša predavanje, da to se pa Čedo odloči in da itak to delajo samo, če je treba in da ni nujno fajn... Ampak je pol vseeno Čedotu reku, da gospa za hatching sprašuje. Zdaj bomo pa videli. Pridemo ven, da list, razloži za prometrium, pol mi pa še za aspirin reče. Se mi je kar nasmejalo, ker sem ga hotla glih vprašat, kaj je s tem. To je to. ET v četrtek (desetka je magična številka). Upajmo, da bo izkupiček boljši kot prejšnjič, pa da bo vsaj kak do blastocite prilezel. Ampak danes ni čas za razmišljanje o tem. Zdaj doma sem spila en tapravi kafe (življenje je lepo), naš mi bo pa pravi pir kupu in golaž skuhu (življenje je še lepše). Boli me zaenkrat ne pretirano, zgleda nalgesinčki še držijo. Hvala za vse dobre misli. No, zdaj sem pa tolk napisala, da boste mogle pol ure skup brat.
_____________________________
God grant me the serenity to accept the things I cannot change, courage to change the things I can and the wisdom to know the difference.
|