Nika v službi
|
Težka dilema, svetovati je praktično nemogoče, ker si moraš ti sama odgovoriti, kaj želiš, pričakuješ, samo ti veš, kaj je vaši družini pomembno in kako radi živite. Zaradi vsega tega ti mogoče res lahko pomagamo edino s svojimi primeri, potem pa vse skupaj pretehtaš in se odločiš. Zase menim, da sem absolutno mestno dekle, vse mi mora biti na dosegu rok. Do svojega 26. leta sem živela v bloku skupaj s starši v relativno velikem stanovanju (75 kvadratov + velik balkon). Zadnja 3 leta je skupaj z nami živel takrat še moj fant, zdaj mož. Sva pač imela namen svoje gnezdece splesti v našem stanovanju, ker takrat kakšne druge možnosti ni bilo. Potem pa je naneslo, da so moževi starši kupili domačijo moževega očeta in se preselili tja, nama pa ponudili v odkup njihovo obstoječo hišo. Ker je hiša velika (240 kv. m.), dvostanovanjska, je bila odločitev težka, ampak takrat sta moja starša rekla, da bosta pomagala in šla z nama, če se tako odločimo, pa smo šli. Prodali smo naše stanovanje, kupili hišo, midva sva najela nekaj kredita in eto, preselili smo se v to našo hišo, v kateri smo sedaj. Hiša je sicer na zelo lepi lokaciji v Ljubljani, blizu vse mestne infrastrukture (LPP, trgovine, vrtec, šola, pošta...), pa hkrati sredi zelenja, blizu Save, sprehajališč. To je bil tudi razlog, da sva se sploh odločila za menjavo. Sva pač bolj komot tipa. Nikoli si nisem predstavljala, da bom nekoč živela v hiši, ker si tega tudi nikoli nisem želela. Nisem tip vrtičkarja, nimam nobenega veselja z vrtom, rožami, edino kak bazen ali mizica na vrtu mi sedejo. Mož tudi ni tip, ki bi znal kaj veliko postoriti po bajti, nima ne veselja ne talenta, ne volje. Tako kot jaz ne. No, moja starša pa sta bila nad hišo navdušena, ker imata končno svoj vrt, pa dvorišče, pa garažo in drvarnico in ne vem kaj še. Tudi jaz sem sčasoma spoznala tiste dobre lastnosti hiše, slabosti sem se že veliko prej zavedala in se moje mnenje tudi po 11. letih bivanja v hiši ni spremenilo. Če bi me pred 10. leti vprašal - hiša ali stanovanje, bi rekla stanovanje brez oklevanja. Če me sedaj vprašaš - je odločitev precej težja. Še vedno pravim, da bi dolgoročno bila najraje v nekem luksuznem dupleks stanovanju, ki bi imelo vsaj 120 kvadratov. Po drugi strani pa se v hiši razvadiš in si nekako ne znam več predstavljat, da bi morala dnevno odnašati smeti iz ne vem katerega nadstropja dol v klet, pa da celo večnost iščem parking, pa da moram ves čas misliti, kako moja Nika ne sme preveč skakati, da ne bodo sosedi čisto penasti.... In da ne omenjam razkošja prostora. Prej sem lahko živeli na 75 kvadratih, sedaj me hiša pod 200 kvadrati sploh ne atraktira. So torej prednosti in slabosti. Ko so otroci manjši, je hiša prednost, če imaš vsaj nekaj svoje parcele ali dvorišča, da se zunaj igrajo, imaš piknike ali pa se poleti zvečer preprosto usedeš z možem na vrt in žuliš ledeno kavo ter gledaš zvezde. Mi smo ravno sedaj na razpotju. Se odločamo, ali bi to našo hišo renovirali, tako da bi "zdržala" v dokaj solidnem stanju še nekaj let ter se kasneje preselili v neko večje stanovanje ali pa opustili renovacijo ter kupili novogradnjo (hišo). V tem primeru se kasneje verjetno ne bi selili v stanovanje. Moram priznati, da je novogradnja (hiška) zelo mamljiva. In to rečem jaz, mestno, blokovsko dekle. Pa še to: če bi v Ljubljani našla primerno parcelo, ki bi ustrezala mojemu zahtevnemu okusu bi verjetno šla v montažno hišo in tole prodala. Sem ti kaj pomagala?
|