|
Gina -> RE: Vaša samozavest (9.11.2007 12:53:43)
|
Zelo težko mi zbiješ samozavest. Včasih že, vendar redko in to samo ljudje, ki so mi zelo zelo zelo blizu. PO moje je to v veliki meri naučeno. Samozavest je razmišljanje o sebi. Konkretno so to misli, ki ti gredo po glavi v določenem trenutku. Če ti npr. šef reče, da si nesposoben, pa se začneš spraševati, če si res, potem imaš problem. Če pa ob tem istem dogodku natančno veš, da nima prav, se ti lahko pa smo šef smili, lahko ga ne razumeš, lahko se ti ne zdi prav, vendar greš mirno čez to - to postane njegov problem, ne tvoj. Jaz sem skoraj prepričana, da so me tega naučili starši in moje zanimanje za vse sorte reči. Čisto vedno, ko sem imela neko problematično situacijo, so mi konkretno rekli, kaj naj si mislim, da bo boljše. Govorili so mi čisto druge reči, kot so jih načeloma starši govorili drugim otrokom. In se mi je zasidralo v možgane. In ker sem vedno bila malo posebna in ker so se me ljudje pogosto bali, sem morala precej tega uporabljati, sicer bi me lahko dotolklo. Pa me ni, ker sem zavestno usmerjala svoje misli od zelo majhnih nog naprej. Učili so me, naj bom ponosna na svojo individualnost, da je to fajn, ne pa zanič, pa če se ne vem kdo še tolk trudi šikanirat me ali mi dopoveduje nasprotno, naj ga gledam kot majhnega, ubogega, kot nevednega in zmedenega, naj mu odpustim, ker ne ve, pa naj se ne požrem zaradi napak, ki jih naredim, naj sebi ravno tako odpustim. To zadnje mi je še vedno najtežja reč pod soncem, vendar mi večinoma uspeva. Aja, ponavadi gredo moje misli v možganih v to smer:
- vprašam se, ali ima človek, ki me nečesa obtožuje prav
- če ima prav, se opravičim in sprejmem napako pri sebi, si odpustim in skušam narediti boljše (torej mi to ne zbije samozavesti)
- če nima prav, mu razložim, da nima prav, ali pa se ne kregam z njim, odvisno od situacije, vsekakor pa si mislim, da se ne morem nanj jezit, če nima pojma in sem še vedno čisto zihr v svoje - torej mi spet samozavest ostane
Saj pravim, vse je samo in zgolj v mislih. Tega se da naučiti, če hočeš, pa lažje je, če ti kdo zglede daje - jaz sem imela na srečo zelo pametne starše, kar se tega tiče, pa prebrala sem dosti reči, ki so mi pomagale. Pa ne sme ti biti pomembno, kaj drugi mislijo o tebi. Vseeno je to, kaj mislijo, koliko te sprejmejo širše množice. Nekateri te bodo vedno imeli radi, ne glede na karkoli, drugi te ne bodo nikdar. Vsekakor pa te bodo bolj spoštovali, če boš imel samozavest, manj si bodo upali. Tako da tisto, da je pomembno, da not pašeš v družbo, da ven ne štrliš, za moje pojme ne drži. Odvisno je zgolj od tvojega dojemanja situacije. Če se zdiš samemu sebi ok, brez njihove potrditve, si ok in srečen tudi brez njih. Če pa je tvoja sreča odvisna od širših množic, potem imaš pa problem.
|
|
|
|