|
Naty*Taja -> RE: Vaša samozavest (9.11.2007 11:00:48)
|
IZVIRNO SPOROČILO: r1ta
Ko sem bila najstnica je moja samozavest imela neverjetne razsežnosti. "Bo že", "kaj pa to meni", "jaz imam vedno prav" in "kaj pa ti veš" so bili moji stavki, ki so me gnali naprej. Vendar mladost je norost in ima kratka krila, meni so jih pa sistem, starši in še kdo še skrajšali tako, da nisem več letela. Pravzaprav sem padla iz višav trdno na tla. Kmalu mi je bilo jasno, da se proti vetru ne da "scat" pa če se še tako trudim. Sistem je takšen, da drugačnost obravnava kot nenormalnost, hoteli to ali ne. Zato sem postala "normalna". Končala srednjo šolo, kjer sem drugim dokazovala, da zmorem in da sem pametna. Sama sem to vedela že dolgo poprej in mi šolske ocene niso pomenile nič. Pa sem vseeno nosila domov kičasta spričevala. Kar je najhuje sem se po padcu srednje šole smeri, ki sem jo imela rada, vpisala v program ekonomije, ki mi je vedno smrdel. Zakaj? Zato, ker nisem marala matematike, vendar sem drugim dokazovala, da zmorem tudi to. Bedasto. Po končani šoli sem se vpisala v višješolski program, prav tako smeri, ki mi je brezvezna. Pa sem tudi to sprejela kot izziv in končala z oceno diplomske naloge 10. Samozavest pa... Hja, po tistem padcu je moja samozavest šla v franže. Ker sem bila drugačna nisem bila normalna, vendar drugače nisem znala, druge jaz nisem poznala oziroma kako živeti "ne biti jaz" mi je bilo tuje. In potrebovala sem leta in leta, da sem to kar danes sem. Samozavestna? Večinoma. Se pa zgodi, da padem. Pobiram se predvsem s prepričanjem, da zmorem, da sem sposobna in da majhen problem ni nič v primerjavi z nekim večjim problemom, katerega sem v preteklosti že rešila. Glavo gor in gremo naprej!
Se podpišem pod tole... skor do potankosti moja zgodba. Je pa res, da sem bila kot otrok zelo samozavestna, zaupala sem sebi in v svoje sposobnosti, potem pa me je velikokratno teptanje bližnjih in vse izkušnje, ki jih pridobiš z leti močno oklestilo in danes sem ponavadi v začetku zadržana in se mi samozavest ojača, ko se vpeljem v situacijo. Ja, tako je to in prav zaradi tega poskušam svojim otrokom dajati občutek vrednosti in samospoštovanja, da bosta ko odrasteta bolj samozavestna, kot mami.
|
|
|
|