karamela6
|
Dobrodošle vse nove! Posebno lepo pozdravljene Balonchy in Pika74! Zelo lepo vaju je spet brat! Moram vam povedat, kaj se mi je včeraj zgodilo. Vzela sem si frej dan in šla v Lj h kolegici na obisk. Tam bila skoraj 3h, potem pa se še z drugo kolegico zmenila, da greva na kosilo. No, šli sva v Mercator center v Šiško, ker je bilo najbližje. Tako kot vedno sem si zbrala nekaj takega, kar so ravno dali ponovno v pisker in morala seveda počakat. Mi reče: kakšno minutko ali dve. Rečem, ok, to pa že. Pa je bilo 5 min mimo, pa 10 in še kakšna več. Aja, kolegica je takoj dobila hrano in sem ji rekla, naj gre kar jest, preden se vse ohladi, pa še nazaj v službo se ji je mudilo. Jaz stojim ob svojem pladnju kot budala. Vse vonjave ostale hrane so me ubijale, vročina pa sploh. Čedalje manj sem se zavedala sama sebe. Ko se mi je že začelo megliti pred očmi, mi končno dajo v roke krožnik. Postavim ga na pladenj in pogledam proti kasi. Ja ali ne, grem ali ne? Grem. Pridem do kase, plačam (pojma nimam kako, ampak mi je očitno uspelo, glede na to, da ni nihče laufal za mano). Potem pa spet pogledam proti mizi, kjer sedi kolegica, ki je bila s hrbtom obrnjena proti meni, tako da ji nisem mogla pomahat, da pride bližje. Vrsta za mano se je večala, jaz pa še vedno stala. In končno zberem pogum, primem pladenj s hrano v roke in ga "odtresem" do svoje mize. Seveda na poti vse polila, po tleh, po pladnju...od moje brokoli juhe je ostalo le še nekaj žlic.Ko sem se usedla, je bil pred mano bel zid, popolnoma nič nisem videla. Ko sem po 10 minutah približno prišla k sebi, se mi je zagabila vsa hrana, ki sem jo imela pred seboj. Vseeno sem se prisilila, da jo pojem v upanju, da bo boljše. No, nekaj sem pojedla, počakala za mizo še pol ure, ko pa še vedno ni bilo nič bolje, pa poklicala fanta in tasta, ki sta skupaj prišla pome. Tast se je odpeljal nazaj domov s fantovim avtom, midva pa z mojim. Sicer srečen konec, vendar sem vam želela zgodbo povedat za v opozorilo. Zgodilo se je kar naenkrat namreč. ŠE 2 minuti nazaj sem bila vsa uredu, potem pa kot razvalina. Lahko bi bila na cesti, v gužvi, kjer se nimaš kam umaknit! Ko sem prišla domov, sem šla samo ležat. Nisem mogla zaspat, ker mi je tako razbijalo v glavi, da groza. Še danes nisem čisto taprava. Ne vem, mogoče mi je padel pritisk ali sladkor. Res da je bil cel dan tak čuden in oblačen, kasneje je še začelo deževati kot iz škafa. Že od nekdaj čutim vremenske spremembe pri sebi, ampak tako hudo še ni bilo. Ne grem več nikamor sama, če mi ni treba! Sem se ustrašla da je kej! Bejbe, bodite pridne in pazite nase! Se še kaj oglasim. Tale klobasa me je kar izčrpala.
|