pogum -> RE: Upanje po splavu-2.del (12.2.2009 11:04:13)
|
Mateja, te čisto razumem, saj imam za seboj podobno zgodbo. Vem, da ti ne bo lažje, vendar vseeno naj ti jo povem: tudi midva sva se trudila podobno časa kot vidva in ko nama je končno v postopku ratalo, sem lansko leto postala noseča, vendar sem morala v 10 mesecu na abrazijo - razlog srček. Potem sem v lanskem poletju zbolela, za kaj sem bila v bolnici in bi tako v vsakem primeru morala končati mojo [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/nosecka.gif[/image] tudi kasneje,ker drugače ne bi šlo in bi morala roditi otroka pri skoraj 7 mesecih, kar pa bi bilo še težje... Do danes tudi sama še nisem pozabila lanskega dogodka, vendar sem po pol leta od abrezije spet dobila voljo in sva šla v nove boje - na žalost zaenkrat brezuspešno, vedar si sedaj nabiram novih moči in bom še vedno vstrajala naprej! Vidiš, potrebno je iti počasi naprej, vendar preden greš naprej, daj duška svoji bolečini in je prav da se od svoje pikice posloviš počasi - pri času žalovanja za pikico se prosim ne oziraj na svojega partnerja, vzemi si toliko časa za žalovanje, kot boš čutila, da ga potrebuješ! Sama sem se v času žalovanja umaknila od drugim, veliko sem tudi pisala v dnevnik o sovjih občutkih ob dogodku, veliko pa sem seveda tudi jokala, veliko sem bila tudi jezna in razočarana - vsa čustva v tem obdobju so prava, zato se jih ne sramuj. Potem bo prišel čas in boš enostavno v sebi začutila to, kdaj je čas da greš naprej, zato le počasi naprej! Vsekakor pa bo prišel ta srečen dan tudi zate, zato nikar ne obupaj!
|
|
|
|