Mamathea
|
Pozdravljene
Tudi jaz sem začela z 38 tednom in res že komaj čakam, da detece pokuka na svet. Sem že zelo neučakana in včasih se mi zdi, da bi že zdavnaj bil čas, da bi bilo to detece rojeno. Ko sem bila še mlajša (kakšnih 18,19 let) sem vedno govorila, da bom imela otroke zelo mlada (pri kakšnih 22, 23. letih) no potem je prišlo vmes kar nekaj stvari, faks, pa malo sem tudi zbolela, pojavile so se mi strašanske alergije in sem bila čisto uboga, pa z otročki ni bilo nič No sedaj se počutim že zelo zrelo za otročka (sept. sem dopolnila 28 let) in si pravim, da je ravno pravi čas, da še nisem prestara... Je pa res, da sem v letih pred tem veliko sveta prepotovala, veliko stvari videla in se zdaj resnično počutim zelo, zelo pripravljeno za postati mama. Res je, da pride kak dan, ko razmišljam, le kako bo to, to kar dobimo oz. rodimo nas bo spremljalo celo življenje, to je velika odgovornost, to ni kar nekaj. Moja najljubša babica, s katero sem kot majhna deklica preživela ogormno časa mi lepo pove: jah zdaj, ko je še v trebuščku še ni problema, potem, ko bo prišel/prišla ven, se pa začne zares... Nikoli več te odgovornosti ne moreš vrniti, tega se ne da zaustaviti, treba bo roditi, treba se bo spopasti z vsem, kar spada k vzgoji otrok... Skratka trdo bo treba delati, ampak jaz komaj čakam, da mi to detece življenje postavi na glavo.
Zdaj pa grem kuhat oz. pripravljat mojo cesarsko solato, pa naj še cesar pride na kosilo, da bo bolj pestro .
lep popoldan želim vsem, jaz se bom danes mal razvajala, grem k frizerju, k prijateljici na obisk... Skratka dan za razvajanje in uživanje. Vmes bom seveda stiskala pesti za Nayyo, ki se bo najbrž res vsak čas javila z novičkami.
_____________________________
Na prelepi torkov dan 04.12.2007 Tijan pokukal je na plan. Mamica in očka sta zelo vesela, da sta ga končno lahko objela in k sebi vzela.
|
Natisni
. Pridem domov in sem se morala takoj usedet in nisem prsla k seb 20 minut ( utrujenost, slabost) . Po kosilu hocem pomit posodo in spet cudna bolecina ( kot vneti jajcniki ) . Cez cas me prevlada utrujenost , se usedem in se mi zacne vrtet za kratek cas. Mela sem obcutek ,da sem se za trenutek zgubila v casu in prostoru 
Pa seveda razmišljam kaj vse bo mala bebica prinesla za seboj...kako bom preživela spremembe v odnosu z 
čudež, dar in da nosečnosti in otročkov nikakor ne bi smeli jemati za samoumevne...porod bom že menda preživela, saj ga vsaka...da bo le ta naša bebica zdrava prijokala na svet. Že ko pomislim na to, da bo to vsak čas, se skoraj zjokam od sreče
(pa zgleda da ne bom več dovg, ker se je začel neki dogajat 
, zdej sem ga pa poslala v postlo
, da še jaz pridem na svoj račun 
in komi čaka pa navija že cel dan, da danes pa ziher bo....jst pa ne grem nikamor, ker morem gledat preverjeno pa dr. hausa
