bori2
|
Načeloma s e strinjam s tem, da je kadar se ti mudi, nakupe najbolje opraviti sam. Vendar nas je večina imela otroke, ker smo si jih želelli in na zato, da bi se jih sramovali. Moje stališče je, da je družina čimveč skupaj, tudi pri vsakodnevnih opravilih, kot so nakupi, vožnja ali obiski sorodnikov. Vendar pa imam pripombo na način, ki ga navaja Marogica- pa brez zamere, upam - zdej ko imamo otroke, pa ne-bomo več v miru pojedli kosila. Ne drži. Moja otroka sta stara 5 let in 15 mesecev . Občasno kosimo zunaj in zdi se mi popolnoma ustrezno in primerno, da situdi mlade DRUŽINE privoščijo kdaj tudi kaj "boljšega". Kako se otroci obnašajo je v veliki meri odvisno PO MOJEM MNENJU od 2. stvari: 1: od njihovega temperamenta in 2. VZGOJE. Moj enoletnik sedi pri mizi dokler pojemo. Čas za divjanje je prej in potem, tudi obiske in nakupe obravnavamo kot vsakdanjo dejavnost s tem, da oba vseskozi opazarjamo - tudi enoletnika. Npr: pridi, umijemo roke, sedaj se bomo lepo vsedli in potiho počakali hrano, ali pa sedaj se bomo pa vsedli in počakali, da nona skuha kavo in potem gremo pogledat kužka,......Ko čakava na kosilo v gostilni, pregledava knjigico, se igrava biba-leze -se skratka potiho zamotimo, dokler ne pride hrana, Hrana je animacija zase. Pri mojih zaenkrat deluje, sta pridna, vendar ju res vseskozi opozarjamo, NE GRAJAMO, ampak spodbujamo. Če bomo lepo v miru pojedli kosilo bomo šli potem pogledat, če iamjo tobogan,... Je pa res, da z razjarjenimi ali naveličanimi otroci, kar navadno vidimo že prej kot se posedemo v avto, restavracijo preskočimo in podaljšamo pot do domače pašte, da v primeru trme ne grem v trgovino, če ni nujno potrebno, če pa že moram potem jima OBLJUBIM., da bomo hitri in da gremo potem ven ne zrak divjat. Če pa mi kdo dela "sceno" že v trgovini - to je delala tavečja, se nesemo v avto, razložim, da bom počakala, da se umirimo in da bomo pač danes jedli samo močnik, ker drugače kaj boljšega ne bomo mogli kupiti, ker v trgovini ne kričimo. Vendar to so MOJI otroci, ni nujno, da boi moje metode delovale drugod. Zaenkrat mi uspeva z nenehnim opozarjanjem in spodbujanje k "boljšemu". Npr. Če bosta pridno počakala gremo za sladoled - tudi tamali potem kaže leda, leda in stavi prsdtek na ustka- ššššt. Nočem sedaj, da mislite, da kogarkoli šolam, vendar če dobro premislite; NISO ZAŽELJENI- Ni res. Imamo jih, ker smo si jih želeli? Nismo tudi mi kdaj slabe volje? Zakaj ne bi oni imeli slabega dneva, oz. želeli uveljaviti svoje volje? Največ kar lahko naredimo je, da jih SPODBUJAMO k dobremu vedenju in da jim NIKOLI ne pokažemo, da smo nad njimi razočarani, oz. da se jih sramujemo. KEr verjamem, da bo tale post koga zbodel, naj še enkrat ponovim, da je to MOJE mnenje, Moj način, ki deluje na MOJIH otrocih. Če bo komu v predlog ali v pomoč, bom zadovoljna. Pa mirne živce,... lp, Bori2
|