ronja
|
Mogoče bi pomagalo, če bi ugotovila, kaj je bilo tisto, kar te je iz flegmatika spravilo v občutljivčka...
Sama se ne sekiram za bedarije, za materialne stvari sploh ne - ne bi mi bilo všeč, če bi nama ukradli avto, ampak ne bi zato prebedela nobene noči (razen če bi ga ravno prijavaljala na policiji:).
Se pa dostikrat bojim, da bi se kaj zgodilo mojemu lubiju... V normalnem življenju ne, če pa kam gre, pa me vedno malo stisne, da se mu ne bi kaj zgodilo na cesti, da ne bi letalo dol padlo ,... Da bi me pustil, pa se recimo ne bojim. Tudi vem, da bi se pobrala, ker bi vedela, da pač nekaj ni bilo tako, kot mora bit. Da bi se mu pa kaj zgodilo, tu pa ne vem, kako/če bi se pobrala... Bi se verjeto že morala zaradi  , ampak nimam pojma, kako bi se lotila zadeve... Ker mi je nekak jasno, da še enega takega, s katerim bi se tako ujela, ne bom našla... Pa tudi fajn je, ko je faza prilagajanja že za tabo, da tako neopazno zdrsne mimo, da še sam ne veš, od kdaj si tako "prilagojen"... Pri novem bi bilo to precej težje... Pa nekak sem v glavi zaključila fazo iskanja " alfa samca" v mojem življenju .
Si mislim, da je ta strah posledica nesreče, ko sem se ustrašila, ker je bil najprej v nezavesti... Sem to že razmišljala, podoživljala, premlevala, svašta... pa vseeno me je strah, ko kam gre. Ni sicer, da bi zato ne hotela, da gre, vedno mu rečem, naj gre, tako da to ne vpliva tako, da bi ga omejevala, ampak je pa včasih neprijetno...
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
