hmm
|
Vsem sotrpinkam pošiljam en velik objem, predvsem pa tistim, ki so svoje pikice izgubile kasneje v nosečnosti ali večkrat, res ste pogumne ženske.
Tudi jaz bom tukaj še enkrat povedala svojo zgodbo, ki se je končala pred dvema tednoma in pol. Zdaj sem se za en teden malo odklopila od RR-ja in poskusila misliti na druge stvari in se kako zaposliti, a moram reči, da je težko, je izkušnja še preveč sveža. Julija sva bila z možem presrečna, saj sem zanosila, prve skrbi pa so se pojavile že v 6. tednu, ko sem šla na prvi pregled. Na kontroli mi je g. naredila UZ in rekla, da je do nosečnosti prišlo očitno malo kasneje, jaz pa sem točno vedela kdaj sem imela O in zanosila in mi je bilo to ful čudno. Na ponovni pregled me je naročila šele čez štiri tedne, jaz pa zaskrbljena in se nisem mogla prav veseliti. Bila sem kar žalostna, sej sem pričakovala, da me bo sama sreča, ko bom noseča, pa se nisem mogla prav sprostiti, vsi pa so mi govorili, naj se ne sekiram, saj bo sigurno vse v redu. A mi ni bilo treba čakati štiri tedne, že čez 10 dni so se začeli krvavkasti izcedki in bolečine, kot da bom dobila m. Zvečer sem šla v bolnico, kjer so me pregledali in mi naredili UZ in čeprav sem malo pričakovala, je bil kar šok, ko sem na monitorju zagledala prazno vrečko  . G. mi je predpisala mirovanje in buscopan ter kontrolo čez en teden in mi dala še malo upanja, da se plodek še lahko pokaže, a vrniti sem se morala že en dan prej, saj je iz mene začelo kar liti. Ker je bila nedelja in tako niso delali posegov, me je poslala domov in rekla, naj pridem v ponedeljek na abrazijo (bila sem že v 9. tednu). Čakanje je bilo grozno in kot zakleto sem bila na vrsti zadnja, šele ob dveh popoldne, do takrat sem bila že čisto na robu. Imela pa sem srečo, da so bile sestre prijazne in da sem bila v sobi s puncami, s katerimi smo se bodrile in se na koncu celo šalile, kar mi je zelo pomagalo pri prebolevanju. Po abraziji sem si kar malo oddahnila, saj so bili za mano trije peklenski tedni upanja in čakanja in obupovanja. Na srečo sem dobila dva tedna dopusta, saj se še nisem bila pripravljena srečati s stresom v službi. Občutkov praznine in žalosti najbrž ni treba posebej opisovati, tolažim se le s tem, da plodeka ni bilo in torej ni nihče umrl in da bova kmalu lahko poskusila znova. Čeprav je to bolj slaba tolažba po tem, ko se ti svet poruši, ko zveš, da v tebi ne raste čudovito malo bitjece, ki si si ga tako zelo želel in se ga veselil . Poskušam biti pozitivna, včasih mi uspe, včasih ne. In ko je hudo, mislim na to, da bom kmalu spet zagledala  in bom spet srečna v pričakovanju (zelo optimistične misli, kajne? ).
Ana Luna, pa si naju le zvohala , lepo, da si nazaj. Lepo slikico imaš, pa smo vse tri nove, pa sploh razprodaje ni . Upam, da nam bo to prineslo srečo.
Joj, kepica, si pa imela res grozno izkušnjo v bolnici, meni je bilo vsaj to prihranjeno, čeprav sem potem pri drugi zdravnici doživela hladen tuš, ko si ni dobro prebrala mojih izvidov in me je začela nadirati in me obtoževati glede abrazije, a to je že druga zgodba.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Vsa občutja, ki si jih opisala, so naravnost identična mojim. Tudi jaz sem v 10. tednu doživela šok, le da ploda ni bilo sploh videt. Dva dni jokala kot dež. Čakala še en teden na naslednji pregled. Najhujši teden ... 
(Ko bom naslednjič noseča (in takrat bo vse o.k. - mora bit!) bom šla rodit v Lj,) 
. 
Je pa našla cisto na desnem jajčniku. 
