alpeli
|
IZVIRNO SPOROČILO: daddy
Ko se spustiš z nekom v resno zvezo, običajno traja recimo temu "stanje zaljubljenosti". Metuljčki v trebuhu, žareče oči, govorjenje o partnerju/partnerki z zanosom, hormoni divjajo po svoje itd itd .... stanje je precej "udobno", milo rečeno. Vse to namreč občutimo brez kakega posebnega truda, takorekoč samodejno. Ne vidimo različnosti dveh ljudi, ne dojemamo, da gre za dva individuuma, čutimo se "kot eno" s partnerjem/partnerko. Napake drugega nas ne motijo, pravzaprav jih sploh ne dojemamo kot napake.
Tako stanje seveda mine. Ponavadi celo ne pri obeh istočasno, ampak pri enem nekoliko prej kot pri drugem. Tudi običajno ne mine čez noč, temveč postopoma. Mine pa v vsakem primeru, vedno. Takrat je tisto, kar občutimo kot "dolgčas, rutina" itd ... pravzaprav pogrešanje tistega, kar smo občutili v t.im. "stanju zaljubljenosti". Faza, ki sledi, je za vsak par nova preizkušnja. Iz nje lahko izidemo kot par, ki je preizkušnjo prestal, ali pa seveda tudi ne. Razlika od prejšnje faze je v tem, da je v tej treba za dober odnos vložiti nekaj truda. Ne pomaga, če ga vlaga le eden, oba partnerja ga morata. Avtorica teme izpostavlja ( na hitro sem prebral, se opravičujem ) partnerjevo pasivnost, sedenje pred televizorjem, ljubosumnost itd itd ..., niti z besedo pa ne omenja, kaj njenega partnerja moti na njej ( da je morda zato pasiven ). A skoraj zagotovo "rutino" in te stvari občuti tudi njen partner.
Ključno v tej fazi je, koliko sta se v resnici pripravljena potruditi za vnaprej. Kot je napisala ena, reč mu naj se malo potrudi, če ne boš šla .... zelo dobro, a ne bo dovolj, če se ne bosta potrudila oba. Si torej za začetek odkrito priznala, da je njuna skupna pot trenutno v slepi ulici. Si odkrito ( brez očitkov torej ) povedati, kaj koga moti, pri čemer je zelo pomembno, da drug drugega v resnici POSLUŠATA. In da odnos v partnerstvu spremenita oba, ne le eden. Seveda, če si to res želita.
Bolj easy way je seveda it narazen. In pač počakati, da čas naredi svoje in spoznati drugega, pa bodo "metuljčki v trebuhu" in vse te stvari zopet tu. Vendar je treba vedeti, da bodo spet samo za določen čas. Kaj potem, ko spet pride tisto, kar se občuti kot "rutina"? Spet na začetek? Vprašanje, koliko je to smiselno.
Če si se, avtorica teme, prebila skozi tole klobaso, ti polagam na srce tole: pretehtaj celotno stvar, odloči se. Zagotovo lahko tudi metuljčki pridejo nazaj s tvojim sedanjim partnerjem. Potrebno je kar nekaj truda. A je vredno. Ko prestopita to fazo ( če jo bosta ), takrat lahko rečeta, da res ljubita. V fazi zaljubljenosti je namreč zelo enostavno ljubiti. V fazi "rutine" pa zelo težko. Dejstvo pa je, da se da.
Vso srečo.
Pod tole pa se kar dvakrat podpišem.Vsi ,ki smo že nekaj časa v vezi smo šli skozi to in ko to prebrodiš je lahko prav luštno.Nisi več tako zaljubljen,da vidiš kako kamenje cveti ampak se pojavi navezanost inspoznanje da imaš partnerja rad,da ne moreš živet brez njega.Vendar se morata zato truditi oba.Jaz naprimer imam moža rada,neznam si predstavljat da bi živela s kom drugim in kar je najvažnejše imam ga rada z vsemi njegovimi napakami.Verjami pa da sem tudi sama šla skozi tako obdobje kot ti in sem velikokrat pomislila da bi vse skupej pustila in šla.Upam,da se imata toliko rada da bosta situacijo kar najbolje rešila v zadovoljstvo vseh treh(tudi otroka)
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
še 
. Se splača potrudit.....če je ljubezen vmes.
. če hočeš dogajanje ga naredi. sama si krojiš svoje življenje, zato ga živi. 
