Gina
|
IZVIRNO SPOROČILO: LARA luksus bi bil zame zdej da bi bla bajta do konca spedenana in puf oplačan. da bi ves denar ki ga zaslužila lahko poavila za razvajanje, šoping, dopuste. naj luksus pa bi bil, nič šihta pa vseen dost dnarja di si lahko vtakneš v rit vse kar hoč :) Ja, to bi blo tud men fajn. Sicer pa imam glede na moje življenje, ko sem bila še otrok, kar precej velik luksuz. Mam tri otroke (ki so relativno pridni in ob njih lahko ponoči spim- kar je največji luksuz), moža, hiško (v popravilu sicer), poln hladilnik, redno in meni fajn službo, avto, vsako leto grem na dopust....meni to ni samoumevno, kot otrok nisem imela vsega tega, od 16. leta naprej mi niso kupili niti najlonk, niti spodnjih gat, sama sem delala preko študenta že v dijaških časih, če sem hotela kaj imeti. V hladilniku ni bilo drugega kot putr, domača marmelada in jajca. Meni je luksuz imeti polno špajzo in sok za razredčit - celo otroštvo sem morala piti vodo in bezgov sok, zato mi je nerazumljivo pojmovanje nekaterih, ki se vam zdi čisto vse samoumevno, sama sem prokleto hvaležna za vse, kar imam. Najbrž tudi zato nisem depresivna, če česa nimam. Če si pa že kot otrok imel večino reči, imaš problem, če je standard nižji ali enak primarni družini. Takrat rabiš najbrž prav poseben luksuz, da si potem lahko "srečen" najbrž, kaj pa vem. Sicer pa: Luksuz je odvisen predvsem od perspektive, odvisen je od tega, s čim ga primerjaš - z Afriškimi otroki ali s Paris Hilton. Dva človeka gledala sta ven iz ječe- prvi cvetje, drugi trnje videl je bodeče.
|