BAMBINA_
|
trojči, najprej hvala za polepšano soboto, saj si me nasmejala malodane do solz. Ekola, pa greva po vrsti kot so hiše v Trsti: IZVIRNO SPOROČILO: trojči Bambina, pravšn nik, kot otrok si. In zdaj ti bom kot malemu otroku razložila, zakaj greš delat, kljub temu, da si bolan, kar ne pomeni, da ne moreš stati na nogah in delati. V podjetju, kjer delaš, gotova samo ena oseba obvlada plače, izračun, nakazilo, šifrante, postopek....., če ne, pa pojdi delat tja, kjer imajo za plače usposobljeno samo eno osebo. In ko bo ta oseba zbolela, se poškodovala, ji reči, da ti ne rabiš plače, naj ne hodi delat, saj je vendar v bolniški, nesposobna za delo. Če bo dobila mesec dni bolniške, boš pač en mesec brez plače. Saj je ne rabiš, ne? Pravzaprav je moje izplačilo osebnega dohodka odvisno od plačilne sposobnosti mojega delodajalca in manj od računovodje. Te je pa tvoj direktor dobro zmanipuliral, da se počutiš tako večvredno in pomembno, da prihajaš tudi bolna v službo, on pa si ne rabi delati skrbi, kdo bo opravil tvoje delo. To je en primer, ki spametuje "male otroke", ki vidijo samo sebe in svoj prav, dokler na lastni koži ne izkusijo, kaj pomeni podjetju delavec, ki misli le na svojo rit. Če bi bili vsi taki, tudi podjetja kmalu več ne bi bilo. Tako močno pripadnost razumem samo v primeru, če si lastnica podjetja ali pa žena, hčera lastnika... Jaz osebno preveč cenim sebe in svoje zdravje, da bi ga tvegala za svojo službo. Ko sem bolana, mi dol visi za obstoj podjetja. Razen, če gre za čistilni servis in se čistilke lahko med seboj izmenjavajo, ker znajo vse čistit. Ali kafič ali..................... ene ne vidite dalje kot do svojega nosa. Ne razumem zakaj podcenjuješ delo čistilke, natakarice ali prodajalke. A veš, da si ti samo eno stopnjo višje od njih? Obstajajo MNOGO odovornejše in zahtevnejše službe kot je tvoja. Sicer pa za info, sem zaposlena na delovnem mestu, primerno svoji izobrazbi; t.j. 7. stopnji. Delam na projektih, ki so vezani na do sekunde natančne roke, kjer sem sama odgovorna za zaključitev le-teh, ampak, če sem bolana mi dol visi, ali bomo dobili miljonski posel ali ne. To skrb, v takšnem primeru prepustim direktorju. On je zato, da rešuje takšne in drugačne probleme. Pa da ne bo pomote, sem zelo ambiciozna. Ampak sama se dokazujem s svojim znanjem in dobro opravljenim delom, ne pa z dovoljenjem po izkoriščanju. Je pa tudi res, da se jaz za svojo službo ne bojim. Če bi slučajno kakšen dan manjkala, vem, da bi me še vedno čakala. Če me morebiti vseeno ne bi (ker kot vemo, smo vsi, razen računovovdij, nadomestljivi ), sem 100%, da bi mimogrede našla drugo, ker imam dovolj izkušenj in znanja. Vidiš, tisti, ki za službo trepeta, pač hodi delat tudi s pljučnico, kajne? Toliko o malih otrocih in naših trdih bučah. Pa še ena zgodbica zate in za tebi podobnim, da se boste pričeli bolj ceniti: Je živela Micka. V službi je bila cele dneve, hodila je delati ob vikendih, ob večerih, bolna, na dopustu je non-stop telefonsko urejala službene stvari... Pa je nekega dne umrla. V službi so bili šokirani. Žal jim je bilo zanjo, saj je bila dobra delavka. Čez dva tedna so zanjo našli nadomestno delavko. Čez kakšen mesec jo je tu in tam še kdo omenil. Čez pol leta se je le še redkokdo spomnil nanjo. Njeni domači so ob njeni smrti bili šokirani. Solze so tekle v potokih. Cele noči niso spali. Ves čas so mislili nanjo. Nihče je NIKOLI ne bo mogel nadomestiti. Micka je bila ena in edina in z njeno smrtjo je umrl tudi del njih. Nikoli je ne bodo pozabili, nanjo bodo mislili vse dni in noči, pa čeprav bodo minila že desetletja.... In komu je Micka posvečala več časa in skrbi? Podjetju, kjer so nanjo pozabili čez dober mesec ali sebi in svoji družini? Ironija, kajne? Uf, sem bila pa dolga..
< Sporočilo je popravil BAMBINA_ -- 4.8.2007 14:29:56 >
|