Anonimen
|
samo to je res....ko sva se pogovorila in vse to njegovo jamranje izvira iz občutka nezadovoljstva s samim seboj.....ker nima dokončane šole, ker nima redne zaposlitve,ker se počuti,da ni nič dosegel v življenju. Potem pa primerja mene z njim. Ful me vzpodbuja in vse, zna pa tudi kako pikro povedat na moj račun šolanja in kako nimam nič časa zame,da mi bo življenje ušlo in ne bom imela nič od njega. Tudi mene je strah,če po pravici povem. Ful se znajde v življenju, vse zna sam napravit,kar se tiče dela,prenove stanovanja,ipd. Rada ga imam. Ampak me skrbi,kako se bo tole izšlo. Dejstvo je,da sem jaz karierist, on pa uživač. On računa,kako bi s čim manj dela prišel do čim več denarja, jaz pa razmišljam,katere cilje si želim doseči v življenju. Nikoli ne govori o svojih ciljev. Bojim se,da bo res zapadel v depresijo, kot sam večkrat omeni. Ob sebi rabim partnerja,ki me bo vzpodbujal, mi bo prav tako mogoče tudi za vzor,kar se tiče vztrajnosti,ipd. Nisem rekla,da se sramujem ker nima izobrazbe ali kaj podobnega,da me bo pomote. Iskreno samo povem,kaj me skrbi, konec koncev je to samo realen pogled na življenje...ne živim v pravljici in ne zatiskam si oči. Ne bi se mi zdelo prav, da če 5 let odprem oči in ugotovim,da to ni to. Rada razčiščujem sproti. Kaj bo,če bom morala službeno v tujino? Ta možnost se mi namreč že ponuja...doma pa pustila noro ljubosumnega tipa? Res ga imam rada....ampak če dam na tehtnico...moji cilji, moje življenje, moji uspehi...na drugi strani pa on,iskrena ljubezen, zraven ljubosumje,ipd....vendar kje? V enem stanovanju z otrokom? In to je to? Nisem materialistka, samo realno gledam na vse skupaj... upam,da bo bolj berljivo tole. Se je že katera znašla v situaciji, ko je morala izbirati?
|