|
Misek -> RE: Koliko vas je ostalo samih brez partnerjev? (31.7.2007 10:49:52)
|
IZVIRNO SPOROČILO: Patrickova_Mami
Glej, Viv, ne obsojaj me kar tako, če ne poznaš celotne zgodbe, lepo prosim.. Prav rada bi zamenjala za en dan s teboj, da ti vidiš, kako sem imela..
So situacije v zivljenju, ki si jih ne moremo izbirati, so pa tudi take, ki si jih ustvarimo sami in samo nasa izbira je, kako bomo imeli.
Sicer pa, a sem morda jaz kriva, da mi je lagal, da si ga tak obupno želi, da sem sprejela, da začneva na tem? Pa mislim, daj lepo te prosim!
Ce ze sprasujes, ja, mislim, da si ti kriva, da ti je lagal. Sama si napisala kako si si mocno in nezadrzno zelela otroka. In ti si zelis in zacnes pritiskat. In kot se pri nezrelih osebah zgodi, popusti pod pritiskom. Zeli da bi bilo vse super in vse ok, ti izvajas pritisk in slikas idealno sliko mlade druzinice z otrokom. Ugodi ti na nacin, da se sam sprejme tvojo zeljo in jo proicira kot svojo. Sicer, da bi "si ga tak obupno želi, da sem sprejela, da začneva na tem?" se mi ne zdi prav realno. Tako mocna zelja pri tebi kot jo opisujes v drugih postih in sedaj navedeno racionalno sprejemanje njegove zelje, ne gresta skupaj. Na kratko bi lahko rekli, da si komaj cakala da pokaze interes, da zagrabis, saj se gre o izpolnitvi tvoje "opsesivne" zelje.
Problem z zeljami je, da se vcasih izpolnijo. Tvoja zelja je izpolnjena, vendar je prinesla tudi posledice, ki jih ne mores spregledati, ki jih ne mores izniciti. Imas otroka, vendar nimas idealne mlade druzinice. Oce otroka ne zdrzi vec podrejanje tvojim zeljam. Povsem verjetno, da se cuti ujeto in je posledicno zbezal.
Verjamem, da ima on otroka rad, ampak na svoj način, tako kot je rekla ena.. In, ne želim, da izpade prasec, pač pa povem resnico, kako je na stvari.. In prokleto dobro vem že od vsega začetka, da otroci niso igračke!!!
Odlocitev za otroka zaradi tega ker verjames, da te bo osrecil, da bo izpolnil tvoje zivljenje, ali da bo izboljsal odnos med partnerjema je odlocitev zaradi napacnih vzgibov. Otrok ni dodatna vez, ki te prisili, da si razumen. Ker ce bi bilo to res, bi bil torej otrok »ucitelj zrelosti in odraslosti«, produkt razuma in hkrati razlog za razum. Zal se zdalec ni tako, sicer ne bi kar naprej poslušali o starsih, ki zanemarjajo svoje otroke, o nasilju v druzinah..... Tako tudi med tabo in otrokovim ocetom otrok ni "prinesel" razuma, temvec pritisk, breme in instinktivno bezanje pred obremenjujoco situacijo. S tem ne mislim samo na njega, temvec tudi na tebe, ker ti tudi sama na nek svoj nacin bezis od situ0acije, ki si jo imela. Kot bi bila z nekom, da dobis dijamantno ogrlico in naganjas daj mi jo, daj mi jo, daj mi jo.... ko jo dobis, se spomnis vzrokov zakaj ti ta veza ne ustreza. Hitro pa tudi ugotovis, da je dijamntna ogrlica tezka, vcasih pretezka za nosit.
Drzi pa tudi, da imas najlepso ogrlico na svetu. Z najlepsimi dijamanti. Sedaj je tvoje, da se potrudis ne ponavljati napak, da se potrudis, da se bodo dijamanti vedno svetili v svoji najlepsi luci.
|
|
|
|