ronja
|
Sploh si ne znam niti predstavljati, kako ste lahko nekatere razočarane nad spolom, predvsem, če ni punčka .
Hehe, ta je pa najboljša! A to, da si nekdo želi fantka  še nekako razumeš, da bi si pa punčko  ti je pa popolnoma nedoumljivo
Ja, polynesia, večinoma smo tu gor punce, ki si pač normalno večinoma malo bolj želimo punčko, fantje pa fanta - ker pač to poznamo, bolj si predstavljamo, kako vzgajat, lažje se poistovetiš z otrokom, dokler je v maternici - kasneje tako ni dobro, da se poistovetiš z njim... Lubi si je zato prvič "bolj želel" fantka, ker si je pač predstavljal, kako bi z njim metal na koš, recimo, ko pa sva izvedela, da je punčka, je bil presrečen! Pač sva si želela vedet, si pa vesel v vsakem primeru!
Jaz recimo sem se bala, da bi fanta preveč razmazila, če bi bil prvi fantek, ki bi bil pač nekaj časa edinček (tudi nisva vedela, da to res ne bo dolgo, potem se verjetno ne bi kaj dosti sekirala - saj koliko pa lahko razmaziš otroka v 1,5 leta ), pa se mi je zdelo, da če je punčka malo razmažena, ni tak problem kot pa če je fantek mamin sinko... Se lažje oprosti - punčki in mami .
V drugo sva si pa oba želela punčko čisto iz praktičnih razlogov: bosta zelo skupaj (18m razlike) in je fino, če sta istega spola, ker sta tako ves čas ista generacija in se imata tudi v najstniških letih veliko za pogovarjat (če si bosta seveda simpatični in kompatibilna karakterja), ampak je bolj verjetno, da bosta 14 letna in 15,5 letna punčka našli skupni jezik, kot pa 15,5 letna punčka in 14letni fant, ki je še čisto preotočji zanjo - večinoma, seveda, so izjeme. Pa še ni problem s cotkami, zdaj sva dobila vse roza - od vseh, tudi stare obleke sva dobila od ljudi, ki so imeli punčke in bi bil fantek ves čas v roza , če bi bil .
To pa ne pomeni, da potem nimaš rad otroka, če je drugega spola! To je tako, kot če bi rekel, da ti je všeč, če se tvoj lubi zrihta, pa ga zato kao ne maraš v trenirki, če malo karikiram
|
Natisni
ravnala drugače, in upam vsaj da bom pripravljena na hormonske posledice. Hvala vam torej za spodbudo, ki sem je bila deležna skozi mojo celo nosečnost in hvala vam, da ste mi pomagale skozi krizo, res sem vam hvaležna. Za vse tiste ki vas morda mučijo iste težave in vprašanja...spregovorite o tem, ker s pogovorom vam bo veliko lažje...SREČNO!
med prvimi. 
jaz sem bila vesela, ker glede na to, da sem imela (v bistvu jih še imam) težave, mi spol ni pomanil ravno veliko. skratka, vesela sem bila ne glede na spol. 
