Anonimen
|
Jaz pa mislim, in tudi verjamem, da ko se bo tvoj sinek rodil, da ne boš niti malo razočarana. To je bil verjetno samo šok za tebe in ne razočaranje. Priznam jaz sem celi čas čutila, da nosim deklico tudi na 1. UZ so mi jo napovedali, potem sem se pa začela spraševati kaj pa če bo fantek? Me je tudi stisnilo, ne zato, ker bi bila razočarana nad sinkom, ampak vejetno zato, ker sem celi čas razmišljala o deklici, se z deklico pogovarjala o deklici govorila...vse je bilo punčkasto...potem pa naenkrat sprememba. Mislim, da se marsikatera mamica tako počuti kot ti, ki ji najprej napovejo en spol, nato pa drugi. Verjamem in dam stavit, da to ni razočaranje nad spolom, ampak pač samo ...ne znam opisati. Pri nas je npr. bilo v 1. nosečnosti tako z imenom. 7 mesecev sem ga klicala v trebuščku Luka, potem pa je krščenka dala tako ime mački. Sem skoraj s stola padla. In potem izbirati drugo ime...ko nekdo že obstaja, ko si ga že predstavljaš, ko so se že razvili tvoji občutki proti tej osebi,... Priznam, da ko je dobil drugo ime, se nekaj časa nisem mogla sprijazniti, da je to en in isti srček. Vendar, ko se je rodil, je bil isti srček . Verjamem, da bo tako tudi pri tebi. Verjetno imaš filing, da pa to zdaj ni več isti srček, da je čisto druga oseba, na katero si se navadila, katero si sprejela s širokimi rokami. Do zdaj si imela v glavi eno, vse roza...zdaj pa je naenkrat postalo modro, špangice in čopki so izginili, pojavili so se bagerji pa traktorji. Hudič je, ko morač narediti klik v glavi in spremeniti češpljo in lulčka. Ni enostavno. Probaj ga malo za šalo okregat, kake lumparije ti že zdaj počne ko je v bušijo in kaj šele bo . Želim ti še naprej lepo nosečnost in vem, da boš dobra mamica, ker ko ga boš objela, sploh ne boš pomislila zakaj ni punčka. Čez par let mu boš pa lahko lepo zgodbico povedala in ga pohecala, če bo preveč punčkast
|