Anonimen
|
No punce, da se malo oglasim. V soboto sva se z bivšim izmenjala , on je prišel k tamali na morje, jaz odšla domov. Moram reči, da je bil ta teden samo z njo, balzam za dušo, pa tudi drugače kar nekako furam, ampak ko sem šla včeraj v stanovanje po preostanek stvari....me je pa zlomilo. Sploh nisem vedela, da nekje odzadaj čaka, da me popade, ta nemoč, pa razočaranost. Sem kar obsedela , in jokala in jokala. Za trenutek sem res razmišljala, da bi pa mogoče poskusili znova, ampak sem kar hitro pregnala vse skupaj. Enostano ne morem pozabiti, tistih njegovih besed na chatu. In flegmatičnosti s katero je isti večer mene poskušal prepričati v to, da je bilo vse skupaj samo zajebancija. Ne morem. On je seveda parvi cuker zadnje čase, do tamale, do moje mame, do mene sploh. Najbrž še kar verjame, da bova prišli nazaj. Ko bo to za nama, moram poiskat kako stanovanje ali karkoli bliže službe, ker se zdaj vozim v eno smer 60 km, kar mi pa ogromno člasa pobere. Pa tudi vrtca ni v vasi, mami pa nima avta, da bi malo v vrtec vozila. K sreči je zdaj poletje, pa imam malo lufta, da se reorganiziram. Bo pa še težko, mi je iz dneva v dan bolj jasno. Hvala vsem za spodbudne besede, ker je za ščepec lažje, če veš, da greš po neki poti, po kateri so že ene šle. In prišle na konec, in potem naprej. Hvala.
|