|
RE: Ali poveste, da delate na dojenčku, venda... 3.8.2007 16:03:12
|
|
|
|
Skorpija
|
O punce moje, pa to ni res! berem vaše odgovore in se praktično povsod najdem. Bo že držalo, da te bolečine ne more razumeti nihče, če to ne doživlja sam... Pri naju kar precej ljudi ve, kaj se dogaja, torej da sva na umetni, samo ne vejo zaradi katerega od naju, ker jih to prav eno figo briga. In ja, že so nama rekli, da je tako zato, ker ne paševa skupaj, ker preveč komplicirava, ker se ne sprostiva, ker, ker, ker... Moj mož me je že 3x zapuščal, češ da tega več ne prenese, da me ne more gledati žalostno in razočarano, da raje vidi da grem z drugim. No, zapustil me ni in me zaradi tega razloga tudi ne bo, ker mu vedno znova povem, da si otroka želim z njim in samo z njim in če z njim otroka ne bo, ga pač ne bo. Kar mene najbolj boli je pomilovanje drugih... Jaz ga doživljam s strani mojih, že pregovorno stalno nosečih sodelavk in to mi gre pa res na bruhanje. Recimo ena zanosi, ji čestitam, brez obremenitve, niti pomislim ne nase in takoj fašem bodico :"Jooooooooooooooooj, Skorpa, saj naslednja boš pa ti!" Okej...v mislih jo davim, solze se mi itak takoj naberejo v oči, odgovor je pa eno momlanje med begom iz pisarne. in potem se počutim krivo... No in se obrne leto...in zanosi druga - novico pove, ko se vrnem iz bolniške po splavu in ker sem še v totalni depri in itak čisto na glavo, ji zblebetam da jaz sem pa splavila... Njen odgovor? "Ja, to je pa super, čestitam, da vama je uspelo, kar tako naprej!" Zvečer se doma ovijem okrog flaše vina in je ne spustim dokler ne morem nujno bruhat... Torej, kakorkoli se trudim sprejemati to, kar nama je zivljenje naložilo, je ogromnokrat težko ravno zaradi okolice. Nimam dovolj moči, da bi lahko to pometla pod preprogo...žal... in vidim, da v tem nisem sama! Ajde punce, vikend bo, gremo ven, pa malo vse pozabit!
_____________________________
Kdor si upa, za trenutek izgubi tla pod nogami. Kdor si ne upa, izgubi življenje!
|
|
|