|
žmož -> RE: Prosim potolažite me (24.5.2007 23:23:49)
|
Nalin, nič se ne sekiraj! Točno isti občutki so pestrili mene, ko sem bila v drugo noseča-čeprav je bil mali kakšno leto starejši od tvojega. Verjameš ali ne, da sem se skoraj vsak dan zjokala (vsaj v prvih 4 mesecih) in to zaradi tega, ker mi je bilo grozno hudo, oz. sem se bala, da bo mali prikrajšan. Da se ne bom mogla več z dušo in telesom posvečat samo njemu, da mi bo mogoče zameril, ker ne bom več samo njegova... Priznam, ti občutki so res grozni, po drugi strani pa sem bila sama nase jezna, ker v mislih zapostavljam še nerojeno dete. Moj [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/love.gif[/image] me je na začetku razumel (hormaoni pač), pol me je pa že skoraj mal čudno gledal, ko sem imela take izpade. Nekako po 4 mesecih, predvsem, ko so minile utrujenosti in zaspanost, sem postala bolj vedra, razčistila sem situacijo sama z sabo in z malim-od vsega začetka je bil grozno navdušen nad dojenčkom. Ko se je mala rodila, smo se cca. 3 tedne malo lovili in se prilagajali en drugemu (jaz sem imela malo več problemov, ker je bila rojena prej), Potem pa jo je tudi sedaj ta večji sprejel za svojo in začel razumeti, da pač ne more bit vse tako, kot je bilo prej. Sem pa se mu maximalno posvečala ko je mala spala. Sedaj, ko ima že 1 leto, se že skup igrata, pa se "dražita"...
Mal sem bila dolga, a upam, da sem te vsaj malo potolažila. Vse se bo lepo izšlo, samo ne delaj si nekih prevelikih načrtov kako boš kaj speljala-bo šlo skoraj spontano skozi. Začenjam pa razumeti rek, da ko imaš enkrat 2 otroka, je isto, kot da bi jih imel 5. Ko se namreč naučiš enakovresno razporediti svoj čas in ljubezen med otroke, ugotoviš, da lahko enako ljubiš npr.3 ali pa samo enega.
|
|
|
|