mamuška
|
Jaz se s pojasnilom, da imam pač "takega" otroka in naj se s tem sprijaznim, nisem nikoli sprijaznila (in se tudi nikoli ne bom). Otroci so si seveda različni, rodijo se tudi različnim staršem, vendar mi gredo utemeljitve in pojasnila "tak pač je, to je obdobje, ki mine, počakaj in se sprijazni" ipd, na bruhanje. Lahko čakaš ja, in iz malega lumpka, ki je še lahko srčkan, zraste en velik in neobvladljiv lump, da ne rečem kaj drugega. Stvari se same od sebe ne bodo nikoli nikamor premaknile, če pa že, se bodo definitivno na slabše. Otroci niso vsi po enem kalupu uliti in to je od njih tudi neumno pričakovat ali celo zahtevat. Da pa otroci ne uničijo vsega, kar dobijo v roke, se od njih lahko in celo mora zahtevat. To, kar opisuje kepa*, ima nekje svoj izvor, vzrok in korenine. Ne gre za to, da bi moral otrok stat ob vrtu v pozor in gledat mamo v eno mero s svetniškim sijem okoli glave. Ampak da v eni sapi uniči pol vrta in še stušira mamo s šlaufom - sorry, to je meni too much. Jaz bi verjetno že pri drugi pohojeni solati mulca zgrabila in odnesla z vrta nekam, od koder pač ne bi mogel nikamor več. Ali je to terasa, balkon, klet, avto - ne vem, nekam pač. Druga plat tega pa je, da je neumno od 2,5 letnika pričakovat, da bo nepremično gledal, kako mama potika 2 flanci na vrtu. Naš je v takem primeru vedno dobil svojo kupulo, svojo petlc in svoje "flance", če za 5 minut, pa za 5 minut. Dolgčas je nesporen boter vsem otroški in mladostniškim (pa tudi odraslim) oslarjam in traparijam. Otroka je treba ZAPOSLIT, če ga ne ti, se sam, samo to slednje je običajno ali nevarno ali neprijetno ali pa oboje. Naslednje pa je tista oguljena plošča o doslednosti. Vsakemu dejanju sledi posledica. Če je dejanje je slabo, je taka posledica, če je dejanje dobro, je taka tudi posledica. Sledi kazen ali pa nagrada, kar si kdo prisluži. Dvomim, da je kateri otrok res toliko zadrt, da ne bi pokapiral, kaj čemu sledi. Ampak treba je bit res dosleden, dosledno kaznovat in dosledno tudi nagrajevat, OBOJE! Če je otrok vedno samo zmerjan in kaznovan, mu bo hitro dol padlo, če pa je kdaj tudi pohvaljen in nagrajen, ima motivacijo, ve zakaj se "splača" potrudit. PA ni treba, da je nagrada vedno neko kupovanje, lahko je tudi skupni čas, skupna igrica, skupaj prebrana knjiga, pogledan film...Tudi kazen ni vedno samo zguljen odvzem sladkarij, lahko je še marsikaj drugega, od odpovedanega izleta, sprehoda, filma dalje. Med 2. in 3. letom je tudi pri nas bilo maksimalno naporno, ogromno časa in energije smo vložili v postavljanje in ohranjanje meja, velikokrat sem obupavala, da nam ne bo uspelo, pa je le. Moj otrok ni celuloidna lutka, ki se pridno smehlja, uporablja prosim in hvala in dela reklamo za pridne otroke, nikakor, ni pa tudi ne mali terminator, s katerim se ne bi dalo na obisk in ki bi uničeval vse po spisku in bil gluh za vse, kar se mu reče. Je skušal ja, pa se mu je nekajkrat grdo maščevalo, ko mami ni nič slišala in se je obnašala kot se je on, pa mu je kmalu potegnilo, kako stvari funkcionirajo. Grozna? Ne, očitno si veliko premalo "grozna", da bi te tvoj otrok kdajkoli jemal resno. Očitno si veliko prepopustljiva mati, ki se sicer vsake toliko skoraj razpoči od dretja, ampak to je tudi vse, kar otroka doleti. Moj nasvet: veliko manj vpij in se deri, veliko manj pregorevaj v sebi - in vleci posledice, ki naj jih otroki občuti. Par minut tvojega dretja ni nobena posledica in ko je mojemu otoku nekdo rinil bonbon vusta, medtem ko se je on drl, je šel po luftu in bonbon in tisti, ki ga je ponudil. Moj otrok NE BO dobil nagrade zato, ker se dere pa amen! Je pa bil zato odstranjen na njemu zelo neljub kraj in to za tako dolgo, da se je nehal za brezveze dret. Ko bo tvoj dojel, da zna mami še kaj drugega, kot vpit in mu stvari prepovedovat, bo za vse skupaj postalo lažje. Vendar mu moraš ti kot mamica to pokazat in dokazat. 3 x ponoviš (če utegneš!), nato ukrepaš. Je pa to zelo naporno, edina tolažba pa je, da se sčasoma splača. Srečno!
|