Gina
|
IZVIRNO SPOROČILO: Mič RR IZVIRNO SPOROČILO: nejcko IZVIRNO SPOROČILO: Mič RR Z drugimi besedami - najprej skuliraj sebe in čudežno se bo skulirala tudi okolica, v tem primeru otrok . Dober in pameten nasvet, Mič, le eno pomankljivost ima; prihaja izpod prstov mame, ki očitno nima "takega" otroka Kaj pa če ga imam? Nimaš! Brez nadaljnega - nimaš. Ali če hočeš drugače, (pa ne zameri, ni mišljeno kot kaka nizka fora....), ampak resnica je, da jaz komot preživim vsako dopoldne s celim polnim razredom otrok - slej ko prej sem vedno dovolj dosledna, da smo si vsi na jasnem, kje so meje.... vendar sem z njimi samo vsako celo dopoldne, ni težko biti profesionalen, ker se tiste par ur prisiliš takšen biti..... s svojimi otroki sem pa vendarle precej več časa, kar je neprimerljivo s parimi urami na dan, pa če se tega zavedaš ali pa ne. Pa še odgovor za tisto, ki piše še bolj hecno, da so otroci špegu svojih staršev....ja, mogoče se lahko do določene mere strinjam, ampak zelo nizke - bom razložila v katerem smislu....Jaz imam tri otroke, pa vsak se vede čisto drugače. Je pa nekaj res, da če se jaz ne bi resnično zelo zelo zelo trudila pri vseh otrocih, da bi bila srednja deklica najbrž spackano nemogoča. Zdaj je sicer zelo ok in prijazna, rada pomaga, je zelo ljubeča...vendar nikoli ne bo najbrž premagala svoje posesivnosti in posledičnih ter vseh ostalih neodvisnih egoističnih izpadov. Če se en rodi tak, da npr. vse črno vidi, da je vse, kar se mu zgodi itak krivica in nesramnost in zanič, vse kar je dobrega je pa itak samo po sebi umevno, da tako mora biti, da mu tisto pripada, potem je to karakterno in posledično zelo težko spremenit. Kaj češ, če se ti tak otrok rodi, razen doslednost, ljubezen in vztrajnost vklopit?? Nimaš kaj, kakšen špegu, matr, meni je večina reči v lajfu fajn in sem hvaležna življenju, da mi daje, kar mi daje, pa fejst sem se morala za kaj potrudit, pa ne vem, če sem kdaj takole stokala in krivice občutila, kot moj otrok. Še manj pa sem bila tak hud ego. Če je nek otrok prišel z napornim karakterjem na svet, lahko sicer vse narediš kot starš, da bo boljše, pa bo v resnici najbrž čisto malo bolj sprejemljivo njegovo obnašanje. Je pa druga resnica, če pustiš takemu otroku, da je vse po njegovo, potem si pa globoko tam, kjer sonce ne sije in narediš lahko hudo veliko škodo otroku (in sebi). Če ste to mislile s tem, da je otrok odraz svojih staršev, da vsaj malo se pa mora poznat, potem je to res, če pa ste mislile zgoraj našteto, potem pa se pač ne strinjam niti malo. Ali če rečem iz stališča ene učiteljice: če je za težavnim otrokom trezen starš, problemi nikoli in nikdar niso preveč hudi, vse se da rešit, čeprav je veliko dela. Če je za problematičnim otrokom problematičen starš, bomo vsi trije jokali - jaz toliko let, kot ga bom učila, mama 30 let, otrok pa bo jokal celo življenje.
|