|
Gina -> RE: Kako pomagati nekomu, ki umira? (4.5.2007 20:58:13)
|
Ona nima nikogar na tem svetu, razen sina, se pravi mojega[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/love.gif[/image], pa vnuka in mene, na kogar bi se lahko obrnila. Vse življenje je bila sama, je navajena da ima "mir". Ima žensko, ki ji pride skuhat, oz. malo pospravit, včasih pride patronažna. Sicer pa jesti več ne more praktično nič, samo spasirano, ker ima že po vsem telesu probleme, ji ne deluje nič več ok. Peljat se ne more nikamor, niti slučajno noče pomislit, da bi šla kam na izlet, niti do nas noče, oz. ne more, ker ne prenese niti misli na vožnjo. Nazadnje je vsak dan bruhala na vožnji na obsevanje v Lj., tako da so jo notri obdržali. Kar je bilo ok po eni strani, po drugi pa ne, ker je v tem času v svoji sobi doživela 4 smrti in jo je čist dotolklo, se je začela zavedati resnosti položaja. Zdravniki....oni ne povedo nič kaj dosti. Razen da pojma nimajo, koliko časa bo še živela. Večina ne dočaka dveh let po odkritju. Ona pa že dve leti živi po tem, ko se je očitno začelo. Pol leta po odkritju raka pa je trajalo, da so sploh kake reči sprovedli, začeli s terapijami,, tako počasi melje naše zdravstvo, da človek lahko vmes mirno umre, ne da bi prišel na vrsto... Midva ne moreva biti tam, pri njej, službe imava in tri otroke, za katere morava skrbeti. Dopusta nobeden od naju ne more dobiti, je ravno taka situacija trenutno. Za nujne reči že, za 1x na teden pa ni šanse. Telefoniramo si in gremo na obisk, to pa ja. Pa še to je ona jezna, ker pravi, da ima vse razmetano, pa misli, da bi nas morala streči, pa skuhati in potem dejansko zbere vse moči in dela oslarije, da je potem še bolj sesuta naslednje dni. Edina reč, ki se mi zdi ok, je da je zelo verna. Pa to, da je zdaj privolila, da bo razmislila o tem, če bi jo iz hospica obiskali, ko ji je patronažna predlagala. A ima katera mariborsko številko od njih, jaz je na njihovi spletni strani ne najdem, bi mogoče bilo dobro prav z njimi govoriti.
Eh, nič ni kaj spodbudno vse skupaj, res ne. Pa tudi težko je reči človeku, ki je na smrt bolan, da naj bo vesel, da bo vse ok. Jaz ji rečem, da si mora reči, da je sicer življenje včasih malo čudno in da bolečine res niso fajn, ampak da je ona močnejša in da mora najti nekaj, kar ji bo v tem trenutku kljub vsemu fajn, da bo tisti trenutek uživala, se imela dobro. Da bo tisti tretnutek npr. uživala ob telefoniranju, ob branju, gledanju tv-ja, ob gledanju dreves, sončka. Da mora najti v tej zoprni situaciji vendarle moč, da se ima ok, da naj si ne dopoveduje, kako je vse krivično, ampak naj raje reče, da je mogoče res malo zoprna, ne tako fajn situacija, kljub kateri lahko vseeno najde mala zadovoljstva čisto vsak dan. Ne vem še, kako naj ji razložim, da mora nekaj sama naredit za to, da ji bo kak hip lažje kljub bolečinam. Ma včasih je človek malo zgubljen v vsem kaosu življenja, ko bi rad pomagal, pa ne veš kako še.
|
|
|
|