|
neni -> RE: IVF-ICSI, majčice, junijčice (26.7.2007 9:54:57)
|
Mellon Colie, kako lepo si to povedala. Jaz ne znam tako, samo občutki so pa čisto moji. In naj ti povem, da mi še vedno privrejo solze v oči.
En večer sem razmišljala, kaj vse sva dala skozi. Toliko sem že pozabila, pa sem šla in kopala po spominu, in jokala, jokala.
Najprej vprašanja zakaj ni nič, potem spremljanje temperature, pa med malico sem hodila domov na [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/sloncek.gif[/image], potem pa brez jest nazaj delat. Vsa trda, da bo kaj. Da mora biti, da ne more bit nič narobe, ker sva oba na videz tako zdrava. Potem sem naročila teste za ovulacijo iz Amerike, pa mi en mesec ni dobro pokazalo, pa sem začela tuliti, da jaz sploh nimam ovulacij, potem spermiogram in šok. Sva buljila v tiste izvide in upala, da če piše, da so 4 slabo gibljivi, da potem to pomeni, da so ostale miljarde dobro gibljive. Nobeden nama ni hotel komentirat (v laboratoriju, sestre), dokler nisem po nekaj tednih prišla k svojemu G. Potem je postalo jasno, mogoče sva se celo oddahnila, ker nevednost je še bolj bolela.
Potem je sledila napotnica za laparo, histero in HSG. Pa čakalna doba pol leta, ki da itak ni dosti. Sem spet od nekje pobrala energijo (zdej je nimam več) in se prijavila v Trbovlje, šla tja na vse to, ker sem odpravila takoj, po prvi M. Pa šok, ko sva videla, da naju bo stal postopek skoraj pol miljona sit.
Potem izgube pikic, pa spet postopki...... pavze so bile vedno daljše, ker sem obupovala, v postopke sem hodila že čisto brez upanja, zato se tudi pikice niso več prijemale.
Potem sem obiskala bioenergetičarko, ki mi je resnično vlilva nove energije, nova spoznanja, vedela sem, da moram živet zaradi sebe, če bo [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/duda.gif[/image] bo, čene moram ravno tako živet.
Potem lani spet zanositev, vsak uz sem trepetala, potem sem se po uz v 8.tednu oddahnila, no pa spet šok, ko v 10.tednu ni bilo srce. Še vedno v spominu vidim slikico malega, z rokicami in nogicami, pa sem morala na abrazijo, takrat mi je bilo že vseeno. Nisem več zmogla.
Ne vem, kako sem se letos zrihtala, da sem uspela februarja ponovno vse to in kako da me ni pobralo od vseh strahov pred vsakim uz. Pa skrivala sem pred ljudmi, ker sem se bala splava in potem pogovorov o tem. Nočem več govorit z ljudmi o tem, samo še z vami, ker razumete in nimate besede "sej bo".
In vendar vam zdej pravim "sej bo", morate verjeti, morate narediti pavzo in nabrati novih moči. Vsaka po svoje, ni recepta za vse in morate naprej. Moj mali danes pridno brca. Vsak dan me je strah, da se sreča ne konča. In vendar to je sreča, ki sem jo čakala tako dolgo. In moram uživat v njej, ker je minljiva, ker je lahko zadnja.
lp Neni
|
|
|
|