Mellon Collie -> RE: IVF-ICSI, majčice, junijčice (25.7.2007 23:42:54)
|
Berem že dolgo, napišem nikoli nič. Danes je en čuden večer. In meni je vedno manj jasno. Nekam moram dat vse, kar me teži. Da mi bo potem malo lažje... Še malo, pa me čaka nov postopek. Od prejšnjega je minilo par mesecev. Par mesecev in neskončno občutij. Neskončno veliko misli in besed. Neskončno veselje in žalost. Žalost in veselje. Strah me je. Čas prehitro teče. Prehitro se bliža. Ne vem, če upam. Ne vem, če sem pripravljena. Ne upam spet želeti. Ne upam spet upati. Tako daleč je dno. In toliko je potrebno, da se pobereš. In nimam, nisem našla, nečesa, kar bi me kljub vsemu držalo pokonci. Rada bi rekla, da mi je vseeno, rada bi, da bi mi bilo vseeno. Navsezadnje je življenje mnogo več kot to. Nočem tja. Nočem še enkrat pobirati preživelih delcev svoje duše in jih sestavljati skupaj. Želim si, da bi mi bilo vseeno. Ne dovolim si čutiti. Nočem čutiti. Pa kljub vsemu čutim. Tolažim se, da je vse za nekaj dobro. Da me tisto, kar me ne ubije, krepi. Da se moram iz tega nekaj naučiti. Da bom zaradi tega boljši človek. Besede so brez teže. Ne dotaknejo se me. Ne poslušam se. Ne vidim smisla. Ne vidim ga. Vztrajam. Spet bom sedela v čakalnici. Spet bom dovolila, da se v meni prižge novo upanje. Spet bo začela rasti želja, Spet bom dobila krila, odletela bom. In bom letela. Tri tedne, morda pet. In tla bodo daleč, daleč stran… Padec bo zato le bolj boleč. Nekaj se moram naučiti. Ko bi le vedela, kaj. Vem, da tole ni za nikamor. Ampak nekomu sem morala povedat.
|
|
|
|