ronja
|
Hm, dve stvari mi hodita na pamet, ko berem tvoj zadnji post: prvič to, da je vzkipljiv in se noče prilagajat, čeprav si mu že 100x rekla. Vzkipljivost je ena strašansko zoprna značajska lastnost, ki pa navadno bolj moti druge kot vzkipljivca samega. Ta mora imeti zaradi nje dovolj težav, da prekine s tem, sicer nima motivacije, da bi se brzdal (verjemi, da vem, kaj pišem, sem imela zelo vzkipljivo mami , zdaj je malo boljša, predvsem je pa boljše to, da ne živimo skup ). Tako da - ON MORA ugotovit, da to ni ok, sicer se mu ne bo dalo tega spreminjat... In on se mora hotet spremenit, sicer ne bo nič... Ko se pogovarjata, ti reče, da bo popravil, pa resno misli, ali samo zato, da se stvar čim prej zaključi?
Dejstvo je, da dokler si ne bo sam res iskreno želel tega popravit, ne bo tega popravil, pa če se na trepalnice vržeš! Če to resno misli, pa boš videla po tem, koliko se trudi ugotovit razlog, pa če mu kdaj rata, da ni tak - takrat mu pokaži, da si to videla in da si ponosna nanj, da je tak...
Jaz svojemu fantu 100x povem, kako sem ponosna nanj, da se zna zdaj bolj postavit zase, je bolj samozavesten in sploh bolj pogumen v odnosih. Samo dokler se sam ne odloči, nimaš kaj... kako ga do tega pripravit pa... po pravici povedano, ne vem... Ga mora začet motit... njega...
Druga stvar glede tega je, da dokler ne bo vedel, odkod mu tako reagiranje, ne bo tega spremenil... Vsaj po mojih izkušnjah, moraš ugotovit, ZAKAJ ves čas ponavaljaš eno in isto napako, šele potem jo lahko odpraviš. Pogovorita se naslednjič (če bosta ostala skup, seveda), zakaj tako reagira, probaj mu pomagat najt dogovor (samo to, da je to od očeta, ni dosti, on mora prit do svojih občutkov, spominov, ne znam razložit, ampak nekam v otroštvo po navadi ..., zakaj se tako odzove...) Potem šele lahko nekaj spremenimo...
Recimo banalen primer: jaz zamujam, se trudim, da ne bi... Dokler nisem ugotovila ZAKAJ skoz zamujam, nisem mogla tega spremenit... No, odgovorov je več: prvič, ker si vedno natiplam preveč stvari na glavo, drugič, ker ne vračunam dovolj rezerve, sploh pa ne tega, da pride še kaj vmes, kar vedno pride, tretjič, ker vedno računam, da bo vse super in jaz v najboljši kondiciji, četrtič pa zato, ker se probam prilagajat ljudem, ko rečejo, da bi ob tej in tej uri, pa se meni zdi, da se mi ne bo izšlo, pa rečem, a lahko kasneje, pa recimo oni ne bi in potem rečem, ok, se bom potrudila, da pridem ob tej uri... Potem mi pa ne znese... zdaj probavam vse te razloge malo kontrolirat, pa mi gre boljše
No, druga stvar je pa to, da praviš, da ga nočeš pustit, ker se bojiš, da ti bo potem žal... To je popolnoma normalno razmišljanje, vendar po mojih izkušnjah, je to prazen strah... Za nobenega fanta mi ni bilo niti malo žal, da sem ga pustila in če bi zdaj gledala nazaj, bi ju še prej... Na koncu se itak samo matraš... Pa sta bila oba zelo v redu človeka, da se razumemo, nihče mi ni nič slaberga storil, vendar pa... Itak da imaš človeka rad in je težko, ampak moraš pa v vsakem primeru tehtat - ne par dni, ker ti so lahko zavajujoči, še tako krasna zveza ima kako krizo, ki traja mogoče par dni in se ti zdi, da te samo onesrečuje... Ampak če vzameš eno daljše obdobje, daš na tehtnico, koliko ti da zveza dobrega in koliko slabega, moraš bit v plusu!!!! Moraš, ni trte mrte ! Kako je pri tebi s to tehtnico?
Noben ni samo slab ali samo dober, vsi mamo napake, itak, samo nekatere napake eni lažje sprejemamo kot drugi in obratno - mene ne moti, da se moj lubi ne rihta, da ma hecne hobije, da včasih grdo govori, da se dela norca iz vsega živega, pa še kaka traparija, eni bi pa šlo to noro na živce...Zato mi ene pravijo, da sem zelo tolerantna, recimo, pa se sama sebi ne zdim, to mi pač ni tako važno... Jaz bi pa znorela, da bi bil ljubosumen, recimo... Ali pa kaj drugega, kar ene mirno prenašajo... Odvisno od tebe torej, kaj ti gre tako na živce, da s tem ne moreš živet... POtem rajši ne živi s takim človekom, ker se bosta samo matrala... Včasih se pa kake stvari same rešijo, samo mislim, da ne take kot je ta vajin problem...
Pogovorita se naslednjič, ko se slišita (še boljše vidita), povej mu, da bi ga rada razumela, vendar pa bi rada, da tudi on razume tebe... Kaj misli, da bi morala ves čas živet z mamo ali samo nekaj časa? Kot ti njemu ne moreš rečt, da z njegovo mamo pa že ne boš šla živet, pa tudi če bi ona to rabila, tako tudi on tebi ne more rečt, da bosta živela z mamo in pika... Se strinjam, da bi se morali vsi trije zmenit. Če je oče kdaj v treznem stanju sposoben kakega pogovora, bi se lahko celo z njim, čeprav je to zelo malo verjetno, alkoholiko navadno nočejo videt, kaj delajo drugim... Jim je tako lažje... Kako je s tem komandiranjem pri njih? kdo koga uboga? On mamo ali mama njega? (To bi bilo dobro ugotovit...) Vsi pa očeta...
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Pametna punca.
maruška in dejča... hvala za nasvet. Se strinjam poopolnoma z vama. Mogoče se je res full navezal name, ker vidi da se z nam v zvezi full prilagajat in za vsako stvar se lepo pogovorim... do sedaj, dokler nisem sama uvidela, da tko ne gre več naprej. Verjetno bo res raje poskrbel za mamo kot zame. Naredil bi mi otroka in me priklenil na njegovo mamo!!! To je grozno... Samo nevem kaj naredit. Sedaj prihaja poletje... morala bi uživat in tukaj se ubadam z njim, kaj bo, kaj naredit... Nimam moči da bi ga pustila, ker mam strah da mi bo enkrat žal... Rada bi, da bi mi uspelo, da se ne bi več toliko sekirala in bi pustila času čas, kot reka, ki gre svojo pot.... in čas bi mi povedal in dokazal svoje.... KAJ MI SVETUJETE; DRAGE PRIJATELJICE. 
sem naredila pravilno...?? 
