Anonimen
|
Že na samem začetku se pojavi klasično vprašanje: Ali je Mičica otrok, ki je bil spočet iz ljubezni ali zaradi ljubezni. In odgovor imamo na dlani.
In tukaj je dokaz, da je napaka bila narejena v osnovi.
Takole, da zaključimo to debato  .
Vest je izprašana, hvala vsem, ki ste sodelovali in mi pomagali iskati odgovor(e) in postavljati vprašanja.
Pa bom vzela za izhodišče kar tole vprašanje :). Ne vem sicer, kakšen odgovor ima na dlani Raho, vem pa kakšnega imam v srcu jaz in enkrat si upam celo trditi, kakšnega ima v srcu in glavi očka.
Bil je tisti promil ali dva, saj več ne vem, kakšna so trenutna dejstva na področju kontracepcije in ja, odločila sva se za otroka kljub razdalji 500-ih kilometrov. Otrok, ki je tak borec, da pride iz Splita in še čez tisti promil ali dva, je pač otrok, ki se mora roditi. O tem, koliko je bila najina odločitev v tistem trenutku zrela ali ne in koliko sva mislila vnaprej, danes ne bom več sodila, ker je to popolni nesmisel. Dejstvo je, da je Mičica tukaj, vsa živa, vsa vesela in vsa ljubljena, da midva živiva vsak zase, da ne moreva živeti skupaj in da se o vseh stvareh, ki se tičejo Mičice več kot ljubeznivo pogovarjava in dogovarjava. In dejstvo, da ne moreva živeti skupaj, ne pomeni, da mora Mičica živeti brez človeka, ki ji je Oče z velikim O. Nerada pišem drugih, ker zna to pogosto soditi v kategorijo opravljajmo do nezavesti….ampak….ne omogočiti svojemu otroku, da preživi del svojega otroštva s človekom, kot je njen očka, bi bilo tisočkrat bolj neumno dejanje kot ne-odločiti se za otroka kljub razdalji petstotih kilometrov.
Pa pejmo od začetka, kaj sem spraševala:
Stokrat postavljeno vprašanje, ali sem se odločila prav, da živimo kot živimo in ali ne obstaja boljša rešitev in že stokrat isti odgovor, da je v danih okoliščinah za vse, še najbolj pa za njo, tako najboljše.
Ne, ne obstaja boljša rešitev. Tako je dobro in samo upam lahko, da bo tako tudi vnaprej. Hvala vsem, ki mi pri tem pomagajo (draga moja sosedka :) in vsem mojim, ki brez besed razumejo vse moje žute minute in vso mojo tišino. In ja, težko je, na trenutke boleče do zadnjega atoma….ampak tako je. Danes sem naredila novo zalogo robčkov….ker robčki so zato, da se rabijo :). Je bolečina in je ravno tako nepopisno veselje, vmes pa enostavno zadovoljstvo, da Mičica je tukaj. In hvala dragi moj bivši skoraj sosed, da v teh trenutkih čvekaš z mano :).
Tako da…..vas moram razočarat, vse tiste "moraliste”, ki apripori menite, da otrok mora biti z mamo. Ne, tudi vnaprej ne bo z mano 24/24. Ker si celo upam priznati, da nisem popolna mama, da premorem en kup pomanjkljivosti, en kup dovomov , da preživim kakšen v iber tečen vikend in si celo upam priznati, da oče premore ogromno ljubezni in neskončno potrpežljivosti z Mičico. In to bom omogočila Mičici pa čeprav spraskam vse črke na tipkovnici in nanjo zalepim vso zalogo žvečilnih gumijev.
Veste, tako lahko bi bilo spakirati kufre…tako lahko bi bilo igrati žrtev….tako lahko bi bilo reči oh ti dedci…..tako lahko bi bilo dajati videz popolne in brižne mame…tako lahko bi bilo reči zanemarja mene in otroka in taščo podpihuje proti njemu…..in ko bi spokala kufre, bi mi vserazumevajoča javnost ploskala…ampak to me ne zanima.
Ja, in črv dvoma se bo pojavljal….jutri, pojutrišnjem…..kadarkoli. Vedno se bom spraševala o tistem, kar je ostalim popolnim mamam prihranjeno. Vedno si bom postavljala vprašanje, ali bi lahko naredila bolje. Ljubezen nam pomaga, da izrazimo svoja največja veselja….in v nas vzbudi največje dvome….ker je ljubezen, nežna, občutljiva, skrivnostna in močna.
Tako, zdaj sem vam povedala vse.
In vse, kar vam lahko zaželim je, da bi kdaj spoznali človeka, do katerega boste kljub vsem težavam gojili toliko spoštovanja kot jaz do nekoga. Čeprav tukaj ni več tiste ljubezni (kot je ponovno pravilno ugotovila Nivess :) ki dva človeka drži skupaj do konca življenja, je tukaj toliko spoštovanja kot ga marsikatera idealna in popolna družina (vključno s psom:), ne bo doživela do konca življenja.
In Raho, tukaj ni dokaz, da je bila napaka narejena v osnovi. Tukaj je samo dokaz, da niti ne veš, niti nimaš občutka, da bi lahko o čemerkoli sodila, ker za to nisi poklicana.
|
Natisni
Sori, take muti vode, pa že dolgo ne.. Odgovarjaš itak samo na določena vprašanja, od določenih oseb, ostali smo pa zrak, pa ne vem zakaj.. 
Naenkrat si dobila malo bolj človeško podobo
