Gina
|
Kopiram iz strani 3, ker sem že tam vse napisala, še vedno menim enako...
"Uf, zanimiva razprava. Najprej sem razmišljala drugače, nisem razumela...do tvojega odgovora zakaj si se tako odločila. To je pa v bistvu ene vrste ultimat visel nad tabo. Sranje. Te razumem, da ti neke vrste okolje ni všeč. Jaz bi bila npr. sredi Nemčije čist depresivna po moje, vsekakor ne bi zmogla.. Najbrž vsak kraj lahko na koga tako vpliva. In če si se morala odločit ali Split ali MIčica....hm. Groza. Jaz sem take sorte, da bi se sicer zihr odločila za Slovenija + otrok varianto. Pa ne zaradi tega, ker ne bi zaupala možu. Jaz sem prepričana, da je vsaj prve 3-6 let mati otroku bolj pomembna za razvoj. Ne zaradi tega, ker bi boljše skrbela zanj kot oče, ampak se mi zdi, da je mati narava poskrbela za nekaj v genih, da otrok rabi mamo in obratno. Ne znam ti razložit, ampak tako čutim. mogoče takole, npr.: ne poznam človeka, ki bi ob svoji smrtni uri haluciniral o očetu, pa polno njih, ki so halucinirali mamo. Mama je ena sama. Mama je nenadomestljiva. Mama je prva asociacija otroka na varnost in nežnost, na največjo možno toplino in sholder to cry on. Oče v naših genih predstavlja nekaj drugega. Oče sicer nudi varnost, vendar čisto druge sorte. Oče nudi nežnost, vendar druge sorte. Oče je npr. po mojem prepričanju nenadomestljiv, ko je otrok star tam nekje 10-18 let. Takrat rabi nekoga, ki trdno stoji ob njem in ga zelo dobro usmerja, nekoga ki mu na drug, moški način zaupa in ga vodi. Še bolj fantki kot punčke. Punčke rabijo takrat v očetu zaščitnika druge sorte. Takrat nobena mama ne nadomesti očeta. Ne more. Vsak ima malo drugačno vlogo.Zato se strinjam, da otrok rabi oba. Če pa že to ni možno, pa še vedno mislim...da zelo majhen otrok rabi bolj mamo. Kljub vsemu pa mislim, da eno leto ločenosti ne naredi nobenih dolgoročnih psihičnih travm. Moja mami je bila v bolnici od mojega drugega do tretjega leta. Malo sem že motena  , samo mislim da ne od tega."
Če povzamem: geni, geni, geni, določajo materino vlogo, ne pa neka nasilna družba, ki materi želi odvzeti gensko vlogo matere in očetu gensko vlogo očeta. Sploh si ne priznamo več spolov. Nismo enaki, čeprav moderna družba hoče to dvoje izenačit, gensko smo različni. Če fantkom še tolk rineš vozičke in punčke, se bodo najraje igrali z avtki, pa če jih še tolk oblačiš v oblekce, jim bo luli zrasel, pa osvajal bodo bejbe, pa ne bodo se poglabljali v odnose, pa ne bodo živeli samo za ljubezen in družino, ampak za družino in hobi.....in obratno z ženskami - ne glede na vzgojo in okolje. Meni je čisto mimo, ko kdo reče, da je moški lahko mama. Ne more biti. Lahko je oče. Dober oče. In mama ne more biti oče. Lahko je samo mama.
Menim, da se ženska lahko odloči, da bo mama samo občasno, pod določenimi okoliščinami. Tako kot 10% moških deluje podobno kot ženske, ne vem, a so bili preveč izpostavljeni estrogenu ali kakemu drugemu ženskemu hormonu (kot je npr. znanstveno dokazano, da se mišji samci začnejo kot miši, če jim vbrizgajo kot novorojenim nek ženski hormon), ali pa so že gensko tako naštimani, je tudi 10% žensk narejenih bolj po moško. Kaj češ, tako je. Tako kot je ogromno žensk izgubilo naravni nagon po otrocih, ko raje najprej vse ostalo, pa še jim ni do frocov, tako se tudi dogaja, da se kakšne bolj komot odpovejo otroku in ga dodelijo možu. Seveda se strinjam z nejcko, da te reči lahko izvirajo tudi iz otroštva in tega, kako so s tabo ravnali. Če so te imeli za nekaj odvečnega, za grozno obveznost, za v napoto, potem se težje odločaš za otroka, ne vem pa, če se potem, ko ga že imaš, lažje otroku odpoveš. Gotovo igra veliko vlogo tudi posesivnost. Če si manj posesiven, lažje otroka "oddaš" za 22 dni na mesec. Tako da...po moje skupek dejavnikov, genov, okolja, vzgoje lahko privede tudi do tega, kar se je zgodilo mič. In ne, ne moremo tega obsojat. Človek si ne more pomagat, če tako čuti. Genov ne moreš spremenit, preteklosti tudi ne, neizbežnih dejstev, okolja tudi ne..... Ok je tako, čeprav se zelo čudno sliši. Ampak.....mama je še vedno lahko samo mama. Zato je prav, da gre načeloma otrok k materi, razen....razen v izjemnih primerih, ko je to za otroka boljše. Vendar menim, da je takih primerov manj, kot mislimo. Posploševat se tega ne da in ne sme.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
tako, kot jaz svojega sina 
