tajtaja
|
Pravila veljajo vsepovsod in jih več ali manj upoštevamo, včasih tudi kršimo. Prav tako je tudi v družini in pri otrocih. Starši pravila postavimo, otroci pa jih do neke mere upoštevajo, zelo hitro pa izkoristijo našo utrujenost, nedoslednost..., da jih prikrojijo po svoje. To ni nič narobe, smo pa spet zato tukaj starši, da jih usmerjamo, opozarjamo, učimo, torej vzgajamo. Lahko vam iz izkušenj povem, da je to delo, ki ni nikoli končano. Če je otrok pri petih letih zelo zelo lepo vzgojen, ne pomeni, da bo takšen ostal, saj so vplivi iz okolice zelo močni, in hitro poberejo tudi tisto, kar mislimo, da ne slišijo. Zato je najbolj pomembno vztrajanje, doslednost (/to je najtežje). Ker pa smo tudi starši samo ljudje, ne bo konec sveta, če včasih pogledamo vstran. V glavnem, ni nobenega recepta, vsak se trudi po svoji moči, zagotovljenega uspeha pa žal ni. Mi smo našega Maja vzgajali tako, da se ne pretepa, da smo vsi prijatelji, da se pogovorimo, enako so imeli tudi zastavljeno v vrtcu, kar mi je zelo všeč. Pa pride nečak, ki ne obiskuje vrtca, dovoljeno mu je vse in še več, pretepa se non stop. In ko je našega udaril in je Maj zajokal (ni ga udaril nazaj, ker se to pač ne dela), so ga takoj vsi obsodili za revo, pa da ga je "ta mali" premagal, in je res hudo. In smo spoznali in ga tudi "naučili", da se mora braniti, pa makar z udarcem. Sicer ni glih prepričljiv (udari in zbeži), ampak mu gre na bolje.
_____________________________
Največja sreča so otročki, zato sem srečna petkrat.
|