kekec in mojca
|
Pa še ostalim: Saraya, moj Kekec lahko še zdaj spi v tej potovalni postelji... V bistvu je pomembno le to, da mu je dovolj velika. Če jo boš kupovala, ti svetujem tisto, ki ima ob strani zadrgo, potem lahko otrok sam spleže tam skozi. Janey, ko bi ti vedela, kako te razumem!!! Enkrat, ko se bova srečali, ti bom razložla mojo zgodbo, tule preko interneta ne bi rada, kaj pa veš, kdaj bo to kdo bral. Ampak punce... očitno pri meni še deluje nosečniški luknjasti spomin (mater, tri mesce po porodu se več ne spomnim...) jaz sploh ne vem, če sem se bala poroda... bolj kot poroda me je bilo strah tega, da bi me prerezali in šivali. Vem samo to, da sem si - za razliko od prvič - neizmerno želela, da že enkrat rodim, da imam otročka pri sebi, da bo z njim vse ok in da se tiste bolečine že enkrat končajo. Moram vam povedat, da je moj mož postal STROKOVNJAK!!!! Ful sem vesela, da je zdaj to za nami, da imamo mir vsi skupaj, ker je bilo že prav zoprno se nonstop umikat iz stanovanja, da bo imel mir in se bo lahko učil... in seveda, da ima zdaj večje možnosti za drugo službo (čeprav so, žal, te možnosti še vedno malenkost nad nulo...)... Včeraj je šel ati v LJ z avtom, mi trije pa z vlakom... Joj, to je bila kolobocija!!! Saj veste, koliko časa mine, preden zrihtaš oba otroka... pridemo na avtobusno, zamudimo avtobus za dobri dve minuti. Je moral bit točen, to požrem. Pa še naslednji avtobus je bil planiran čez 20 minut, tako da bi odhoda vlaka imeli še 15 minut... Ja, seveda, če avtobus ne bi imel 15 minutne zamude!!! Seveda smo vlak zamudili za pet minut, kaj pa drugega! Je moral it točno iz postaje... Zato smo šli na euro city, ki pa je - kot zakleto - imel 25 minutno zamudo. Si znate predstavljat, kako je to zgledalo: dva mala otroka, en se sredi železniške postaje spomni, da je lačen in da tisto malo mleka, ki sem ga uspela načrpat v stekleničko, ni dovolj (valda, da sem ga morala podojit, ker je preveč jokal), veliki otrok, ki je skakal po celem peronu, vlaka, ki ga ni in ni, peron poln ljudi... In ko je vlak končno prispel , ugotovim, da imam prevelik voziček za to, da bi se lahko z njim sprehajala po kupejih... (Blacky, sorry, prej tega nisem vedela!). Ampak jaz ne bi bila jaz, če se ne bi znašla, sem snela eno kolo dol, pa voziček vozla po treh kolesih... pol pa je šlo. Našli smo kupe, kjer je bil samo en gospod... Hvala bogu, dokaj razumevajoč, sploh, ko se je moj mali spet spomnil, da je lačen in da se hoče obuuuuuuuupno dojit... Ma, si znate predstavljat, kako je to nerodno - itak imam rahle predsodke proti MOJEMU dojenju v javnosti (za druge me to sploh ne moti!), čeprav če je nuja, tudi to opravim, samo da je otroček zadovoljen. In Kekec... on je ob vsem neizmerno užival. Gledal je skozi okno, tulil, mahal z rokicami, potem pa zaspal in spal skoraj vso pot do LJubljane...
|