Izabela_
|
IZVIRNO SPOROČILO: pinki3 Govoriti, da je otroku tezje, ce je mamica tri tedne z njim (od tega 2 tedna ves cas), je absurdno! Po tej logiki bi bilo otroku veliko lazje, da ga pustimo pri tujcih, ki jih prvic vidi, kot denimo pri babici, za katero je od majhnega navajen, da so starsi zraven. Za otroka je lazje (cetudi ne nujno lahko!), da ostane sam z ljudmi, ki jim zaupa, v okolju, ki ga pozna. Nenazadnje, ce bo jokal, ga bo v tem primeru tolazila oseba, ki jo je imel cas vzljubiti in ji zaupa. Jaz se pa popolnoma strinjam s tabo. Niso vsi otroci enaki. In ne želim si, da bi mojega po enem mesecu (ali pa manj) joka zlomili in bi se navadil. Seveda bi se! Ampak jaz nočem tega načina. Jaz bi rada, da bi bila lahko tam z njim, ampak v tem času se morata vzgojiteljici tudi ukvarjati z malim, ker drugače je brez veze. Pri nas je pa izgledalo tako, da ko sem bila jaz z njim, je bil on za njih pač preskrbljen, ko je bil pa čas, da ga pustim tam, ju je tako rekoč prvič videl. In seveda jok! Ma kriza, no. Ne verjamem, da kakšna strokovna literatura priporoča, da otroka flikneš v novo okolje in med neznane ljudi in "se bo že navadil" in "tako je zanj najlaže". Pri nas tudi vsi starši mislijo, kako so njihovi otroci (vsi do 14 mesecev stari) uvedeni, ko pa sem bila tam, so vsi sedeli na tleh in skoz jokali. Noben se ni igral, ko se je moralo jesti, so se vsi drli, grozno videti, no. Zjutraj pa vgojiteljici staršem rečeta, da zdajle malo joka, potem bo pa nehal, in ko popoldne pridejo ponj, spet, zdajle je pa že malo naveličan, in malo joka, vmes je bilo pa vse okej. Pa ni res. Samo moje izkušnje in razmišljanja!
|