|
tejčica -> RE: Marčevke 2007 (25.3.2007 0:26:19)
|
Da vam zaupam še našo porodno zgodbo.
V nedeljo 11.3., dan po PDP, mi je malo pred 18. uro začela odtekati voda. In to kake pol ure po tem, ko sem se v P dogovorila kdaj naslednji dan naj pridem na kontrolo. Sem bila tako presenečena, da sem kar stala sredi dnevne in samo gledala. Da ne omenim kako začudena je bila šele Taja. Moj je Tajo odpeljal k njegovim, jaz pa sem ta čas, z eno brisačo med in eno pod nogami še enkrat preverila torbo za v P, dala prat še eno žehto, zalila rožice in seveda javila vam na RR da odhajam v P. Voda mi ni odtekla vsa naenkrat, tako da sva z lubijem ko je prišel nazaj, še kar nekaj časa čakala doma, da odidem v malo bolj "suhem" stanju..
V P sem bila sprejeta ob 19.30. Najprej so mi naredili CTG, potem pa je sledil še pregled. Odprta sem bila 2-3cm. Ko mi je dr. izmerila trebuh me je vsa presenečena vprašala, če so mi kaj rekli da bo to zelo velik otrok. Me je kar malo stisnilo ko sem pomislila kaj me čaka. Sem takoj omenila da želim EA, da slučajno ne ostanem brez, sploh pri taki napovedi in dr. je takoj obvestila anesteziologa. Potem so me dali v porodno sobo in čakali da dobim svoje popadke. Ti so se pojavili, vendar so bili tako blagi, da bi lahko kofetkala zraven in so se odločili da mi dajo umetne. Nato sem šla iz porodne na klistiranje in ob 23. uri so mi dali umetne popadke ter poklicali mojega da naj pride nazaj v P. Anesteziologa pa še vedno od nikoder. Je dr. še enkrat klicala vendar so imeli veliko gužvo in ni bil nihče prost. Je prosila če pride eden vsaj kateter nastavit in da bodo potem že oni naprej spremljali pa ni bilo časa niti za to. In tako je bilo jasno, da bo treba rodit brez EA. Šok! Ni bil ravno lušten filing, sploh ker imam kar nizek prag bolečine. Popadki so se kar hitro stopnjevali in ko sem prosila babico za nekaj za lajšanje bolečin je rekla da je že prepozno, ker bi to preveč upočasnilo porod. Še en šok. In tako sem se mučila še naprej. Odpirala sem se kar lepo, mali pa se ni in ni hotel spustiti nižje. In tako mi je tudi tokrat, tako kot pri Taji, morala dr. pritiskati na trebuh in tako pomagati malemu in meni. Problem pa je bil ker so bili sicer močni popadki prekratki in se ni dalo v enem dosti narediti. Koliko potiskov je bilo potrebno za zaključek nisem niti pod razno mogla šteti, sem pa mislila da tega ne bo nikoli konec. In končno, 12.3. ob 1.40, dobri dve uri in pol po začetku umetnih popadkov, je zajokal naš Vid, velik 57cm in težek 4555g. Sreča, jok, olajšanje in še enkrat sreča. Kar nisem mogla verjeti, da je to zlato bitjece res moje. Očka je vse ponosen prerezal popkovino in kaj hitro pozabil na poklane roke – moje delo.J Na moje veselje, tudi tokrat nisem bila nič rezana ali raztrgana, tako da šivanje ni bilo potrebno. Za ta porod lahko rečem da je bil veliko hitejši kot prvi, da je bil pa lažji pa nikakor. Smo zaključili pri nas z razmoževanjem, definitivno!
Je pa bila izolska P v tistih dneh zelo polna, tako da so v sobe dodali še tretjo posteljo. Da so sobe malo spraznili, so nekatere mamice poslali domov že kar tretji dan po porodu in tako sem ostala sama v sobi. Pa ne za dolgo, sem dobila popoldan že novo, prijetno sogovornico. So pa v P ostali tudi brez spalnih srajc, tako da so me iz porodne v sobo poslali kar v halji ki sem jo imela med porodom (se zaveže samo zadaj na vratu). Tudi zjutraj na viziti nisem dobila sveže, tako da so mi jo morali prinesti od doma. Tudi z brisačami je bila kriza, še dobro da vsaj z vložki niso skoparili. Drugi dan v P pa se me je lotila še viroza in sem zvečer imela vročino skoraj 40. Cimro so odpeljali v drugo sobo da se kaj ne naleze, pa tudi malega so mi vzeli za čez noč, meni pa dali infuzijo za zbijanje vročine. Vida so mi naslednje jutro pripeljali nazaj v sobo, zaradi močnega kašlja pa sem do odpusta morala nositi masko. Prejšnji petek pa sva končno prišla domov. Taja je nad bratcem čisto navdušena in bi ga ves čas pestvala in lubčkala. Vsa ponosna razlaga vsem, da je sedaj velika sestra. Sedaj pa se navajamo na življenje v štiroje in uživamo.
|
|
|
|